Zgodilo se je med pripravljanjem spletnega prispevka Pametne tekstilije; bil je že skoraj končan, iskali smo le še primerno naslovno sliko. Laetitia Marrot je pomislila, da bi v poštev morda prišel kakšen od posnetkov, ki jih je naredila med raziskovalnim delom.

Pogled na njen ekran je bil domala osupljiv in dilema glede naslovne fotografije v hipu rešena. Posnetki so bili hipnotični in lepi, različne variacije pa kot umetniška serija z likovne razstave. Kakšen bi bil šele učinek, če bi takšne slike videli v velikem formatu!

Tako se je začelo. Ekipa InnoRenew CoE – Lea Primožič, Amy Simmons, Liz Dickinson, Gertrud Fábián, Julija Uršič – je domislila koncept: izbor posnetkov, ki so jih raziskovalci z inštituta naredili med delom, natisnjen na panojih, ki so postavljeni na prostem, da jih lahko vidi čim večje število ljudi. Na vsakem panoju QR-koda, s katero se gledalec lahko poveže s spletno razstavo, ki poteka vzporedno z razstavo na prostem in kjer za najljubšo sliko lahko tudi glasuje.

Mikroskopski posnetek hrapavosti beljave borovine (na sliki) trenutno vodi na glasovanju za najljubši posnetek. Foto: Faksawat Poohphajai, Anna Sandak, Jakub Sandak

Izhodiščna ideja: večina gledalcev ne bo vedela, kaj je na posameznem posnetku. A ker so slike nenavadne in obenem zelo estetske, jih bodo pritegnile, postali bodo radovedni. Kaj ta slika predstavlja? In ko bodo to izvedeli, bodo verjetno presenečeni ob ugotovitvi, da slika ni povezana z umetnostjo, ampak pripada znanosti.

Tako se do znanosti vzpostavlja most, ki je zgrajen tudi iz elementov, značilnih za umetnost – forma likovne razstave, estetska dimenzija, dejavnik presenečenja. Čeprav v tem primeru seveda ne moremo govoriti o umetnosti, podobe na slikah raziskovalcev spodbujajo k razmisleku v tej smeri. Enega od razlogov za to bi lahko iskali tudi v razcvetu umetnostne smeri, ki v proces ustvarjanja neposredno vključuje znanost ali se nanjo nanaša in je z njo v dialogu, razvijati pa se je začela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Rezultat teh razmislekov, ki bo vprašanja o okvirih znanosti še jasneje zastavil, bo morda viden prihodnje leto ob istem času.

Regenerativni relikviarij Amy Karle je primer bioumetnosti, ki spaja umetnost, oblikovanje, znanost in tehnologijo. Foto: Wikipedia Commons

Vrnimo se zdaj k poteku dogodkov. Določili smo še rdečo nit razstave – vsebine, ki s prostim očesom niso vidne, povezane pa so z raziskavami lesa in drugih obnovljivih materialov – in število razstavljenih slik. Odziv raziskovalcev na povabilo k sodelovanju je bil zelo dober, z vsako sliko ali serijo slik je raslo navdušenje, povezano s presenečenjem in čudenjem. Posnetki, narejeni med raziskavami z računalniškimi programi ali laboratorijskimi napravami (optičnimi in elektronskimi mikroskopi, spektrometri, toplotno kamero, računalniško tomografijo), namreč prikazujejo podobe izjemnih barv, kompozicij in struktur, ki se nepoznavalcu res lahko zdijo kot umetniške abstrakcije, igre vzorcev ali celo fantastične krajine.

»Žanrsko« raznolikost posnetkov lahko pripišemo interdisciplinarnosti raziskav na raziskovalnem inštitutu InnoRenew CoE. Nastali so torej ob precej različnih priložnostih, denimo pri preizkušanju, kakšna hrapavost površin je optimalna za rast in razvoj živih organizmov v sistemu prevlek za les biotskega izvora, ki ga raziskovalci proučujejo. Mimogrede, posnetek, narejen med temi raziskavami, je na glasovanju za najljubšo sliko do zdaj prejel največ glasov.

Drugi posnetki so nastali pri raziskavi kakovosti z lepilom vezanih plošč iz lesa duglazije ter pri proučevanjih lastnosti lepljenja lesa navadnega tulipanovca za pripravo križno lepljenih plošč (CLT) in učinkov splošno priznanih varnih snovi (GRAS) na rast plesni na površini borovine. Tu je še raziskava, ki naj bi prinesla natančnejše prepoznavanje lesnih vrst glede na njihovo mikroskopsko zgradbo, in računalniška projekcija amorfnih in kristalnih celuloznih substratov, ki prispeva k razumevanju obnašanja parakristalne celuloze, podvržene različnim obremenitvam – vse do posnetka, ki je nastal v postojnskih gozdovih med izbiro hlodovine, iz katere naj bi naredili deske, pri tem pa so opravili še nekaj meritev.

Ko so na Občini Izola prepoznali vrednost dogodka in se odločili, da zamišljeno razstavo na prostem omogočijo, je postalo jasno, da se ideja lahko uresniči v celoti.

Razstavo na prostem so si domačini in turisti lahko ogledali od 10. do 31. julija 2020 na Sončnem bregu v Izoli. Foto: Lea Primožič

Razstavi je dokončno podobo dala arhitekta Eva Prelovšek Niemelä, ki je oblikovala postavitev panojev, pri izvedbi pa sta pomagala tehnika Josip Dijanić in Miladin Jokić. Za izvedbo spletne razstave je poskrbel specialist informacijske tehnologije Tine Šukljan, vključno z glasovanjem, ki se bo izteklo na začetku septembra. Do tega trenutka so slike prejele več kot 180 glasov, a še je čas – vabljeni, da obiščete spletno stran razstave in glasujete.

Poleg Občine Izola so razstavo omogočili še Center za kulturo, šport in prireditve Izola, Turistično združenje Izola ter Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo – Direktorat za lesarstvo. Sponzorjem se zahvaljujemo za njihovo podporo.