Kako so organizirani depoji za dolgotrajno hrambo muzejskih predmetov? Ali imajo ustrezne klimatske razmere? Kakšne materiale muzeji uporabljajo za dolograjno pakiranje muzejskih predmetov? Kako je organiziran prevoz muzejskih predmetov? To so le nekatera izmed mnogih vprašanj, ki smo si jih raziskovalci postavljali na enem prvih sestankov projekta Napredni materiali za ohranjanje kulturne dediščine, katerega glavni cilj je bil razvoj materialov in embalažnih elementov za transport in dolgoročno hrambo muzejskih predmetov.

Na podlagi pregleda literature smo ugotovili nekaj osnovnih značilnosti pogojev shranjevanja, nismo pa uspeli odgovoriti na vprašanja glede uporabe embalaže. Čeprav projekt tega prvotno ni predvidel, smo se zato odločili za izvedbo ankete. Sodelovalo je 61 muzejev, kar je 80 % vseh povabljenih ustreznih muzejev. Vprašalnike so izpolnjevali predvsem kustosi in direktorji, včasih pa tudi drugi zaposleni.

Ugotovili smo, da se depoji pogosto nahajajo tako v sklopu muzejske stavbe kot tudi na dislociranih lokacijah. Pri več kot polovici muzejev površina depojev obsega manj kot 250 kvadratnih metrov, njihova povprečna višina pa je med dvema in tremi metri. Večinoma gre za več kot en prostor, posamezni prostori pa so v povprečju največkrat veliki do 100 kvadratnih metrov.

Večina muzejev večje število predmetov hrani v odprtih pohištvenih sistemih, manjše število pa se hrani v zaprtih pohištvenih sistemih ali brez pohištva (slika 1). Tako zaprti kot odprti pohištveni sistemi so največkrat izdelani iz ustrezno obdelanega kovinskega materiala; v njih se največkrat shranjujejo predmeti iz organskih materialov, zunaj pohištvenega sistema pa predmeti določenih dimenzij.

Slika 1: Kolikšen del muzejskih predmetov hranite v zaprtih pohištvenih sistemih, kolikšen v odprtih in kolikšen brez pohištva?

V odprtih pohištvenih sistemih je različnim okoljskim dejavnikom izpostavljenih več predmetov kot v zaprtih pohištvenih sistemih. Po mnenju anketirancev, so predmeti v prvih najbolj izpostavljeni prahu, čeprav so visok odstotek izpostavljenosti predmetov namenili tudi spremembam temperature in relativne zračne vlage. Muzeji ocenjujejo, da so predmeti slednjima dvema dejavnikoma zelo izpostavljeni tudi v zaprtih pohištvenih sistemih.

V večini muzejev v Sloveniji depoji niso povezani v HVAC sistem. Med tistimi, ki so ga v preteklosti namestili, gre pogosteje za ločen sistem z individualnim upravljanjem za depojske in razstavne prostore. Večina muzejev z ločenim HVAC sistemom lahko v depojih nastavlja različne klimatske pogoje v vsaj nekaj depojskih prostorih. Edina klimatska dejavnika, ki ju spremlja večina muzejev, sta vlaga in temperatura (slika 2). Zanju v večji meri muzeji tudi vodijo letno evidenco. Muzeji v depojih pogosto spremljajo tudi prisotnost bioloških dejavnikov. Skoraj noben muzej ne spremlja prisotnosti organskih hlapnih spojin.

Slika 2: Katere okoljske dejavnike spremljate v vseh prostorih, katere le v nekaterih prostorih in katere v nobenem prostoru?

Najpogosteje uporabljeni tipi embalaže so različne vrste škatel in papirjev, najmanj pa se uporabljajo polnila. Vrečke in škatle, v katerih se hranijo muzejski predmeti, v večini primerov niso neprodušno zaprte. Večje število predmetov se hrani brez embalaže. Veliko predmetov bi moralo imeti posebno embalažo, a je nima, največkrat zaradi finančnih razlogov (pomanjkanje financ za nakup embalaže). Pri morebitnem razvoju novega materiala sta najpomembnejši lastnosti negorljivost in zmožnost enostavne obdelave (slika 3). Opremljenost s senzorji sicer ni zelo pomembna lastnost, a če bi jih embalaža vključevala, bi bili najuporabnejši senzorji za spremljanje relativne zračne vlage in temperature.

Slika 3: Kako pomembno je, da ima material za dolgotrajno pakiranje muzejskih predmetov naslednje lastnosti?

Nakupu embalaže v letu 2017 nekaj muzejev ni namenilo nobenih sredstev, večji del tudi ni vlagal v opremo za depo. Prav tako so skromni načrti za vlaganja v prihodnje. Skoraj noben muzej nima posebne embalaže za primere hitre evakuacije zaradi naravnih nesreč. Večina muzejev za prevoz muzejskih predmetov uporablja polietilensko folijo z zračnimi mehurčki, pa tudi lesene škatle in zaboje. Večina muzejev tudi ne uporablja vozil, opremeljenih s klimatskimi sistemi ali kakršnimikoli senzorji, ki bi spremljali okoljske razmere med prevozom muzejskih predmetov.

Če povzamemo, pogoji shranjevanja v večini slovenskih muzejev so daleč od idealnih in prostora za izboljšave je še veliko. Upamo, da bodo rezultati projekta pripomogli k ozaveščanju o problemu ter k implementaciji rešitev. Podrobnosti raziskave lahko preberete v nedavno objavljenem poročilu o izvedeni anketi Razmere hranjenja muzejskih predmetov (pdf). Poleg tega lahko o rezultatih tega projekta, ki ga je vodil Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS), preberete še v poročilu o karakterizaciji materiala izbranih panjskih kočnic Slovenskega etnografskega muzeja, znanstvenem članku v revijah Archaeometry, Coatings in Heritage Science, projektni partnerji na Inštitutu za celulozo in papir pa so patentirali nov material za arhivsko embalažo, o čemer so poročali v reviji Papir. S področjem varstva kulturne dediščine se na InnoRenew CoE ukvarjamo tudi v okviru projekta Zaščita bronastih spomenikov v spremenljivem okolju, ki ga prav tako vodi ZVKDS.

Ana Slavec,
svetovalka za statistiko v InnoRenew CoE