V kakšnem položaju je bila slovenska znanost leta 1991, kaj se je z njo dogajalo v času samostojne Slovenije in kakšna je njena vloga danes?

Odgovore na vprašanja ponujata dr. Franci Demšar in Jasna Kontler – Salamon v knjigi Slovenska znanost: akademska igra ali adut družbenega napredka?, ki je v sodelovanju z InnoRenew CoE pravkar izšla pri Založbi Univerze na Primorskem.

Predstavitev knjige bo 22. 3. 2019 ob 12. uri v Pokrajinskem muzeju Koper (vabilo je na koncu prispevka).

Knjiga začenja pri izviru slovenske pisane besede, z Brižinskimi spomeniki, in se na hitro sprehodi skozi slabo tisočletje glavnih dosežkov slovenske znanosti. Ustavi se pri letu 1991, da bi ugotovila, kakšno je bilo stanje slovenske znanosti v trenutku velike nacionalne prelomnice, in potem analizirala, kaj se je z znanostjo dogajalo v času samostojne države.

Po uvodnem delu knjige pa bralec ne spremlja več novejših znanstvenih dosežkov posameznikov, skupin ali ustanov, temveč spoznava tisto, kar razvoju znanosti botruje v ozadju: mehanizme znanstvenega delovanja oziroma financiranja in vlogo znanosti v političnem in družbenem okviru. Pri tem slovensko znanost postavlja tudi v evropski kontekst.

Da je razmerje med temeljno in uporabno znanostjo izjemno pomembno, posredno poudarja že sam podnaslov knjige. Koliko bo znanost ostajala znotraj zidov akademskih ustanov in v skrajnem primeru postala ujetnica same sebe, koliko pa se bo povezovala z gospodarstvom in težila (zgolj) k utilitarnosti, je verjetno stvar modrosti odločevalcev oziroma pravih »receptov«, ki morajo upoštevati številne okoliščine. Pa tudi tega, ali politika in družba znanost prepoznavata kot enega od civilizacijskih temeljev.

Katere so torej poteze, ki znanosti omogočijo, da razvije svoje potenciale in postane učinkovit motor družbenega napredka? Za začetek gotovo temeljita analiza, kakršno ponuja Slovenska znanost, ki razkrije tako dobre prakse kot pomanjkljivosti obstoječih in bivših sistemov.

Avtorja knjige sta dobra poznavalca znanosti. Dr. Franci Demšar kot znanstvenik (doktor fizike, raziskovalec na Institutu »Jožef Stefan«) in soustvarjalec znanstvenih politik (direktor ARRS, aktualni direktor NAKVIS) pa tudi publicist (med drugim avtor odmevnih knjig Transparentost in Javna hiša Slovenija) temo, o kateri piše in ki jo podkrepi tudi s številnimi podatki, dodobra pozna z obeh bregov. Jasna Kontler – Salamon pa znanost za časopis Delo že trideset let presoja s kritične novinarske distance. Položaj slovenske znanosti zadnjega dobrega četrt stoletja je tako osvetljen z več vidikov, kar odpira večplasten vpogled v njeno delovanje.

Dr. Franciju Demšarju, sicer tudi sodelavcu InnoRenew CoE, smo ob izidu knjige postavili nekaj vprašanj.

Na področju znanosti ste zamenjali številne vloge, od doktorskega in podoktorskega študenta v ZDA, znanstvenika na Institutu »Jožef Stefan«, direktorja ARRS, znanstvenega svetnika na Fakulteti za management do današnjega direktorja NAKVIS. Česa na tej poti se najraje spominjate?

Prav vsa obdobja so bila polna izzivov. Pri raziskovalnem delu na IJS in v ZDA smo imeli res dobro raziskovalno okolje, naši članki so bili v znanstvenem svetu opaženi in več kot 1400-krat citirani. Moje raziskovalno področje je bilo slikanje z magnetno resonanco, izrazito interdisciplinarno področje – sodeloval sem z mnogimi zdravniki z Ljubljanske medicinske fakultete in iz UKC, s kemiki, biotehnologi, raziskovalci s področja lesarstva … Zato sem se v tem obdobju naučil sodelovanja in spoštovanja znanj z drugih področij.

Pri vodenju ARRS in NAKVIS je poleg poznavanja slovenskega akademskega sveta pomembna prav sposobnost usklajevanja, iskanja rešitev, ki so sprejemljive za čim več deležnikov. Pri desetletnem vodenju ARRS sem zelo ponosen na to, da sem z ukrepi raziskovalne politike pripomogel, da se je mednarodna prepoznavnost slovenske znanosti močno povečala.

V Ameriki ste bili dvakrat na daljšem študijskem izpopolnjevanju. Je neposredna izkušnja z drugačnim izobraževalnim sistemom vplivala na vaš pogled na znanost? Kaj vsebuje ameriški izobraževalni sistem, česar primanjkuje slovenskemu, in obratno, kaj je pri nas v primerjavi z ZDA na tem področju boljšega?

V ZDA sem opazil, da njihov nacionalni inovacijski sistem zelo dobro deluje. Za vedno mi bo ostalo v spominu, kako je sodelavce v prvih tednih po doktoratu gospodarstvo praktično razgrabilo. Pri nas to ne deluje dovolj dobro.

Po drugi strani lahko povsem mirno rečem, da v ZDA nikoli nisem imel občutka, da znanje, ki sem ga pridobil v Sloveniji, ne bi bilo primerljivo z znanjem ameriških kolegov. Nasprotno, od prvega dne sem z njimi povsem enakopravno sodeloval.

Do kakšnih spoznaj vas je proučevanje znanosti z različnih, v določenem smislu tudi nasprotnih bregov pripeljalo?

Delovanje znanosti ima svoje zakonitosti in za tiste, ki se ukvarjajo z njenim upravljanjem, je dobro, da jih poznajo. Raziskovalci so praviloma radovedni, vztrajni in ambiciozni. Zelo pogosto pa ne marajo pisanja projektnih vlog in poročil. Predvsem ne marajo pojasnjevanja finančnih in organizacijskih podrobnosti.

Po drugi strani želijo financerji znanosti razdeliti finančna sredstva najboljšim, tistim z dobrimi referencami in z dobrimi projektnimi idejami. Pri tem so pomembne tako znanstvena kakovost kot družbena in gospodarska relevantnost njihovih raziskav, pomembni so mehanizmi spremljanja namenske porabe sredstev. Da recenzenti lahko dobijo čim več informacij, morajo znanstveni administratorji od raziskovalcev zahtevati veliko dela.

Ob neuspehu odličnega raziskovalca na razpisu sta slabe volje oba, raziskovalec, ki ne razume, zakaj njegove odličnosti niso prepoznali, in vodja raziskovalne agencije, ki se sprašuje, kaj bi bilo treba v ocenjevalni metodologiji spremeniti.

Smo v času po osamosvojitvi Slovenije pri znanosti kaj ključnega pridobili in morebiti kaj tudi zapravili?

Slovenska znanost je v 25 letih dosegla velik napredek v znanstveni kakovosti, ki se še vedno krepi. Mednarodno primerljivi kazalniki znanstvene odličnosti jo danes uvrščajo v zgornjo tretjino EU. V tem kratkem času se je število objav v revijah, ki so indeksirane v podatkovni bazi WoS (Web of Science), z zgolj polovice povzpelo kar na dvakratnik evropskega povprečja, odmevnost znanstvenih člankov oziroma njihova citiranost, ki je imela še slabše izhodišče, pa s tretjine na 150 odstotkov evropskega povprečja. Podobno velja za visokocitirane članke (zgornjih deset odstotkov).

Po drugi strani pa v tem času še nismo uspeli vzpostaviti zadovoljivega sodelovanja med znanostjo in gospodarstvom niti dobre povezave (predvsem) družboslovne znanosti z upravljanjem slovenske države.

Slovenska znanstvena srenja zadnje čase pogosto izraža nezadovoljstvo s stanjem v znanosti, predvsem z višino sredstev, ki jih naša država zanjo nameni. Kakšen je delež, ki ga naša država namenja znanosti, glede na evropski kontekst?

Po zadnjih podatkih Eurostata je Slovenija namenila za znanstveno raziskovanje na univerzah in inštitutih sredstva v višini 60 % evropskega povprečja. Noben komentar ni potreben.

Katere države so ustvarile najspodbudnejše okolje za raziskave in razvoj in kje na tej lestvici je Slovenija?

Zanimivo je, da je Slovenija predvsem z davčnimi olajšavami po letu 2007 spodbudila evropsko primerljiva vlaganja v raziskave in razvoj v podjetjih, za mehanizme, ki bi pripeljali do večjega sodelovanja med gospodarstvom in akademsko sfero, pa pri tem ni poskrbela.

V glavnem pa v EU velja pravilo: višja vlaganja v RR – višji BDP na prebivalca. Vlaganja v raziskave in razvoj so po mojem mnenju pokazatelj kolektivne oziroma politične zrelosti države.

Je slovenska znanost uspešna pri črpanju evropskih sredstev?

Ja, zelo – krepko nad evropskim povprečjem smo, po podatkih o črpanju evropskih sredstev glede na sredstva, ki jih v EU dajemo, je skupni rezultat 150-odstotna uspešnost.

Katere izboljšave bi bile po vašem mnenju nujne za slovensko znanost?

V zaključku knjige izpostavim dve. Prvič, spremembo mehanizma davčnih olajšav, ki bi bile v pomembnem delu namenjene spodbujanju sodelovanja med gospodarstvom in akademsko sfero. Drugič, treba je bistveno povečati vključenost raziskovalcev na inštitutih v pedagoški proces. V tem delu se počutim poraženca, ministrstvo mi je med vodenjem ARRS onemogočilo izvedbo projekta pedagoško-raziskovalnega sodelovanja, ki se je začel zelo uspešno.

V vaših monografijah lahko zasledimo prepoznavno rdečo nit: koncept transparentnosti. Predstavili ste ga v knjigi Transparentnost, ga vključili kot pomemben element uspešnega delovanja javne uprave v knjigo Javna hiša Slovenija, v Slovenski znanosti pa ste se posvetili temi, ki je bila zanj navdih in zgled. Je torej področje znanosti bolj transparentno od drugih področij? Ste v javno agencijo, ki se ukvarja s kakovostjo visokošolske znanosti in jo vodite zadnjega dobrega pol leta, že vpeljali kakšno od načel transparentnosti, za katera se zavzemate?

Ja, res je, verjamem v to, da se javni uslužbenci, ki vedo, da so njihova dejanja vidna vsem, obnašajo povsem drugače, kot če vedo, da so njihova dejanja skrita. Samo to, da so vsi članki naših raziskovalcev zabeleženi na portalih COBISS in SICRIS, ki sta dostopna njihovim kolegom, študentom, pacientom, partnerjem …, je krepko dvignilo slovensko znanstveno produkcijo.

V sistem SICRIS bi želel vključiti tudi podatke o pedagoških programih, s katerimi razpolaga NAKVIS. Tudi tu menim, da bo taka transparentnost prispevala k občutnemu povečanju kakovosti v visokem šolstvu.

Ste med tistimi, ki krojijo znanstveno politiko, bili ste obrambni minister in veleposlanik v Rusiji, ste pa tudi znanstvenik, dolga leta ste bili raziskovalec. Kaj uspešnega znanstvenika spodbudi, da se odloči za politiko? Ali drugače: kaj politika ponuja, česar nima znanost, in obratno?

Ločim dve skupini ljudi. Prva je tista, ki želi čim več narediti sama, s svojo glavo, s svojimi rokami. Znanost je v marsičem taka dejavnost. Druga skupina čuti poslanstvo v povezovanju, v sinergiji. Bolj kot njihov lastni prispevek jih zanima končni rezultat njihovih prizadevanj. Sam izrazito spadam v to drugo skupino, veseli me, če vidim rezultat, četudi sem le delno prispeval k njemu, zelo sem zadovoljen že s tem, da se zgodi. Politika nudi podobno možnost kot pisanje knjig: omogoča, seveda z drugimi mehanizmi, da se zgodi več, kot lahko narediš sam.

* * *

Več o knjigi in slovenski znanosti boste izvedeli na  predstavitvi, ki bo

v petek, 22. 3. 2019, ob 12. uri

v Pokrajinskem muzeju Koper, Kidričeva 19, Koper.

Pogovor z dr. Francijem Demšarjem in Jasno Kontler – Salamon bo vodil Mitja Tretjak.

Dogodek v okviru Tedna Univerze na Primorskem, ki bo potekal od 18. 3. do 22. 3. 2019, organizira Založba Univerze na Primorskem.

Prisrčno vabljeni!