Potresi ogrožajo človeška življenja že tisočletja. Na območjih, kjer je potresna ogroženost srednja do zmerna, so močnejši potresi redkejši pojav v primerjavi z ostalimi naravnimi nesrečami, zato v človeški zavesti na žalost nemalokrat utonejo v pozabo.

Slovenija je dokaj tipičen primer takšnega območja, ki je v preteklosti že doživelo več močnih potresov, vendar si ti sledijo na nekaj sto, tisoč ali pa celo več let. Predvsem slednji potresi so problematični, saj o njih nimamo dovolj dobrih podatkov. Tisti, ki pa jih imamo, kažejo na to, da bi ob ponovitvi potresa, kakršen se je zgodil na območju Idrije leta 1511 (najmočnejši od vseh, o katerih obstajajo pričevanja), lahko pričakovali tudi nekaj tisoč smrtnih žrtev.

Kar 33,4 odstotkov prebivalcev Slovenije živi na območju, kjer je možen rušilni potres. Posamezne študije ugotavljajo, da sodobnim zahtevam gradnje ustreza manj kot polovica obstoječih večstanovanjskih stavb. Zgolj na območju ljubljanske regije bi ob rušilnem potresu brez strehe nad glavo ostalo od 30 do 70 odstotkov prebivalstva. Gmotna škoda pa bi po zadnjih ocenah strokovnjakov znašala najmanj 7 milijard evrov (15 odstotkov slovenskega BDP) in nas pahnila v ekonomsko katastrofalen položaj. Velik del omenjenih izzivov lahko rešimo s pametno celostno obnovo stavb z naravnimi materiali iz obnovljivega vira (npr. lesa) in potresni varnosti dodamo energijsko učinkovitost, pozitiven vpliv na okolje ter zdravje in dobro počutje uporabnikov teh stavb.

Kaj se lahko naučimo na hrvaškem primeru in kaj mora storiti država? Na prvem mestu naj čim prej poskrbi za potresno sanacijo najbolj problematičnega dela stavbnega fonda, tj. kritične infrastrukture. Ljubljanski klinični center bi včerajšnji potres sicer preživel (s poškodbami), zelo stare stavbe, v katerih se nahajajo številne klinike (infekcijska klinika, onkološki inštitut itd.), pa bi jo odnesle bistveno slabše. Včerajšnji dogodek na Hrvaškem, ko se je v Sisku podrla streha bolnišnice, je opomnik. V Sloveniji imamo tudi številne šole in vrtce, ki so ravno tako izjemno potresno problematični. Ponovno se moramo spomniti, da se je včeraj v Petrinji podrl cel vrtec. To, da je bil zaradi praznikov očitno prazen, je sreča v nesreči, sicer bi bilo število smernih žrtev pri sosedih bistveno večje. Še huje, smrtni davek bi plačalo še več otrok.

Če se vrnemo nazaj v Slovenijo – če/ko bi naša država le premogla dovolj preudarnosti in dejansko poskrbela za potresno sanacijo lastne problematične infrastrukture, pa bi morala v nadaljevanju poskrbeti še za prenovo zasebnega stavbnega fonda. Tu se lahko zgledujemo na primer po Novi Zelandiji ali Italiji – obe državi sta v zadnjem desetletju doživeli potrese, ki so povzročili ogromno gmotno škodo pa tudi številne smrtne žrtve. Nova Zelandija sicer breme potresne prenove objektov v celoti prenaša na lastnike (če stavbe ne dosegajo vsaj tretjine današnjih zahtev o potresni odpornosti). Italija pa je poskrbela za izjemno ugodne finančne pomoči tistim, ki se odločijo za celovito prenovo objektov.

Toliko nepovratnih in povratnih evropskih sredstev, kot jih ima trenutno na razpolago Slovenija za spodbujanje gospodarstva po pandemiji, ne bomo imeli na voljo še dolgo časa. Če bi vsaj del teh sredstev investirali v spodbujanje celovitih prenov objektov, bi naredili velikanski korak naprej. Ne samo, da bi končno začeli reševati pereč problem potresne varnosti, pač pa bi se odmaknili tudi od zgolj parcialne sanacije objektov. Ta je bila doslej, tudi zaradi nesmiselnih zahtev in omejitev pri porabi sredstev evropskih strukturnih in investicijskih skladov, v večini primerov omejena zgolj na energijske sanacije stavb.

In še zadnji poduk včerajšnje katastrofe pri naših sosedih – potrebno je pohitriti postopek posodobitve karte potresne ogroženosti (ki je sicer v teku) ter razmisliti o bolj doslednem nadzoru nad gradbenimi projekti, tako v fazi projektiranja kot gradnje. Pospešek temeljnih tal zaradi potresa je bil včeraj v Petrinji za tretjino višji od siceršnjega projektnega pospeška glede na hrvaško karto potresne nevarnosti za to območje. To pomeni, da je jakost včerajšnjega potresa ustrezala dogodku, kakršnega bi na dotični lokaciji lahko pričakovali na več kot vsakih 1000 let in ne 475 let, kakršna je načeloma povratna doba projektnega potresa. Dejansko pa se je podobno intenziven dogodek v Petrinji zgodil že pred dobrimi 110 leti. Posnetki včerajšnjega dogodka so pokazali tudi popolne porušitve objektov, ki so bili grajeni v času veljave vsaj osnovnih protipotresnih predpisov ali pa še kasneje – zaradi napak pri projektiranju ali nadzoru izvedbe pa objekti niso bili grajeni pravilno. In ker slovenska samograditeljska tradicija bistveno ne odstopa od hrvaške, se lahko zato zamislimo tudi o varnosti katere od naših novejših hiš.

Sedaj pa od podukov k rešitvam – stavbni fond v Republiki Sloveniji potrebuje temeljito prenovo, ki pa mora biti celostna. Potresna varnost je le eden od vidikov, ki jih moramo upoštevati. Zaradi zmanjševanja negativnih vplivov na okolje, ki jih v splošnem povzroča gradbeništvo, še posebej pa zaradi blaženja hitrosti in intenzitete podnebnih sprememb moramo korenito izboljšati energijsko učinkovitost stavb, to pa narediti z materiali in rešitvami, ki so kar najbolj ogljično nevtralne. Stavbe moramo obnoviti tudi tako, da bodo pozitivno vplivale na zdravje in dobro počutje ljudi.

Če bomo torej pri obnovi stavbnega fonda (in gradnji novega) uporabili čim več lesa, bomo naredili kar nekaj korakov dlje, kot če bi se lotili zgolj protipotresne sanacije s klasičnimi postopki in materiali. Italija je za prebivalce, ki so izgubili domove med potresom v L’Aquili leta 2009, nadomestna bivališča zgradila v večetažni leseni izvedbi. Podobno je sicer storila že Jugoslavija po skopskem potresu leta 1963, vendar z napako. Ker je bila takratna lesena gradnja mišljena kot začasna, postala pa je trajna, je na žalost sčasoma pridobila negativno konotacijo »barak«. Zaradi precejšnjega napredka lesene gradnje so danes Italijani s svojo sodobno izvedbo izjemno zadovoljni.

Z naprednimi proizvodi iz inženirskega lesa lahko objekte prenavljamo enostavno in učinkovito, ker s svojo majhno maso (5-krat manjšo od betona) skoraj ne povečujejo potresnih sil, obenem pa nudijo visoko nosilnost. Idealni so tudi za modularno gradnjo, s takimi lesenimi stavbami pa bi država lahko dinamično regulirala potrebe po stanovanjih v kriznih in tudi nekriznih razmerah. Omogočajo logistično kombiniranje nabora modularnih bivalnih enot, ki jih lahko uporabimo v primeru begunskih kriz, po naravnih nesrečah, kot prizidke ali nadgradnje šolskih ali bolnišničnih kapacitet, začasnih bolnišnic itd. Spomin na izgradnjo bolnišnice, ki jo je Kitajcem v prvem valu epidemije covida-19 uspelo postaviti v desetih dneh, je še živ. Pomembno je vedeti, da bi jo v lahki leseni izvedbi lahko postavili še hitreje. Ni potrebno izgubljati besed o boljših bivalnih razmerah, ki jih ustvari les v primerjavi z jeklenimi ali betonskimi kontejnerji, ter o neprimerno manjših vplivih na okolje.

S preudarnim pristopom lahko torej istočasno dolgoročno rešujemo potresno problematiko, gradimo kapacitete za ostale izredne dogodke, hkrati spodbujamo gradbeništvo in lesnopredelovalno industrijo, zmanjšujemo negativne vplive na okolje, izboljšujemo zdravje in dobro počutje ljudi ter obenem kar najbolje izkoristimo nova evropska sredstva.

Upamo, da pri poslancih in v vladi spomin na beg iz stavbe državnega zbora (ki je sicer osnovno potresno sanirana) ne bo prehitro utonil v pozabo. Ko gledamo podrte stavbe in reševalce, ki iščejo preživele med ruševinami na japonskem ali celo v južni Italiji, se nam takšni dogodki zdijo čisto predaleč, da bi vplivali na nas. Tokrat pa smo bili le streljaj stran od katastrofe. Zdaj imamo odlično priložnost, da stvari uredimo in morda že naslednji močnejši potres, ki bo pri nas (in enkrat gotovo bo), pričakamo pripravljeni. Volja je že dlje časa. Zdaj pa so na razpolago tudi sredstva. Bomo po pandemiji poleg načetih odnosov uspeli prenoviti tudi načete stavbe?

Dr. Iztok Šušteršič