november 22, 2024
Tim Mavrič, raziskovalni asistent v InnoRenew CoE; glavno področje raziskovanja: ohranjanje kulturne dediščine
Fotografija: Nina Grmovšek Seljak
- Kje ste preživeli otroštvo in kje živite zdaj?
Otroštvo sem večinoma preživel v Ankaranu in Hrvatinih, kjer še vedno živim. Kljub temu pa je večina mojega življenja vezana na mesto Koper.
- Kaj ste študirali in kaj je navdihnilo vašo odločitev za izbiro študija?
V gimnazijskih časih se je pokazalo, da imam tri močne točke in strasti: zgodovino, geografijo in biologijo. Čeprav so bili zame to najpomembnejši predmeti, pa sem veliko pohval prejel za svoje natančno risanje, zato sem se v četrtem letniku gimnazije želel vpisati na arhitekturo. A ker me je ob tem spremljal strah, da sprejemnemu izpitu na arhitekturi ne bom kos, sem se na koncu odločil za študij zgodovine v Kopru, kar je bilo takrat bližje moji »coni udobja«. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj je bil študij dobra podlaga za moj intelektualni razvoj, vendar pa sem to prostorsko-arhitekturno plat še vedno pogrešal. Na koncu sem jo našel v nadaljnjem študiju kulturne dediščine in zatem v umetnostni zgodovini. Do arhitekture sem torej le prišel, vendar »po ovinkih«.
- Kako bi svoje delo opisali nestrokovnjaku?
Moje dosedanje delo je bilo precej podobno delu zgodovinarja – večinoma sem se ukvarjal z literaturo in predvsem z arhivskimi viri, včasih sem se počutil že kot pravcata arhivska miš. Vendar pa je je moje delo za razliko od zgodovinarjevega velikokrat vezano tudi na merjenje, opazovanje in dokumentiranje stavb, ki še danes stojijo, torej »v živo«. Ob pregledovanju arhivskega gradiva sem tako veliko tudi na terenu, kar mi je v posebno veselje.
- Kako poteka vaš tipični delovni dan?
Zelo odvisno od obdobja. So dnevi, ko presedim cel dan za računalnikom in ob knjigi, so pa tudi dnevi, ko se že zjutraj odpravim v arhiv ali na teren s kakimi elektronskimi aparaturami za slikanje, skeniranje, merjenje ipd.
- Kaj vas pri delu najbolj navdušuje?
To, da lahko iz nejasne in zamegljene preteklosti izluščim jasno zgodbo, utemeljeno na zgodovinskih dokazih in virih. Čeprav pišemo in raziskujemo zgodovino že stoletja, je v naši preteklosti še vedno ogromno neznank pa tudi veliko tudi zavajajočih informacij in napol mitskih pripovedi, ki k jasnosti nič ne prispevajo. S svojim delom se v določenih primerih lahko vsaj približam dejstvom, takšnim, kakršna so zares bila.
- In kaj vam je v službi največji izziv?
Trenutno vsekakor koncipiranje doktorske disertacije in raziskovanje, ki ga ta zahteva. Bolj ko kopljem v vsebino, več novih dimenzij in področij raziskovanj se mi razkriva, vse skupaj postaja čedalje obsežnejše in zahtevnejše. Glavni izziv bi bil torej omejevanje same raziskave in obravnavanih tematskih sklopov v nek obvladljiv format.
- Katerega znanstvenika ali znanstveni dosežek posebej cenite in zakaj?
Takih je veliko. Trenutno mi najprej pade na pamet Maurice Halbwachs s svojim delom Kolektivni spomin, ki je po mojem mnenju veliko doprineslo k razumevanju družbenega pomena kulturne dediščine in grajenega prostora nasploh.
- Umetniško delo ali dela (knjige, glasba, filmi, gledališke igre, ples, upodabljajoče umetnosti), ki imajo posebno mesto v vašem življenju.
Joj! Tega je res preveč, da bi se lahko odločil za eno delo. Najbližje so mi vsekakor arhitektura, glasba, poezija in vizualna umetnost. Moj vsakdan zagotovo najbolj zaznamuje glasba, vendar bi se na tem mestu raje odločil izpostaviti fantastično delo vizualne umetnosti, ki me je pustilo odprtih ust. Gre za delo italijanskega umetnika Giorgia Andreotta Calòja, ki ga je ta predstavil na Beneškem bienalu leta 2017 in ima zgolj podnaslov: La fine del mondo (Konec sveta).
- Kaj ste v zadnjem času brali, poslušali ali gledali?
Zadnja knjiga, ki sem jo prebral in ni bila povezana z mojim doktoratom, je Iznajdba vsakdanjosti francoskega filozofa Michela de Certeauja. Trenutno poleg temačne elektronske glasbe veliko poslušam tudi Kate Bush, ker pa filmsko umetnost najraje uživam na festivalih, je bil zadnji film, ki sem ga gledal, dokumentarec Trenutek reke, ki sem si ga ogledal v okviru spremljevalnega programa festivala Kino Otok.
- Kateri kotiček na slovenski obali vam je najljubši?
Plaža »na Študentu« v Ankaranu. Priporočam.
- Kaj vas spravi v zanos?
Dobra umetnost, sploh glasba. Včasih se ob določenih vibracijah prav naježim.
- Življenjski moto ali spoznanje, ki vam je pomembno.
Iskanje ravnotežja med nasprotji v vseh pogledih.
- V čem je za vas čar lesa?
V njegovi toplini in prijetnosti ob neposrednem stiku s telesom, kar seveda izvira iz tega, da je organski, naraven material. Zaradi tega mi je tudi najljubši material v interjerjih in stavbah na splošno.