![](/app/uploads/2024/07/group-1024x768.jpg)
julij 5, 2024
Barbara Rovere, raziskovalna asistentka in vodja projektov, glavno področje raziskovanja: menedžment inovacij
Otroštvo sem preživela v idilični Dravski dolini. Moj rodni kraj so Radlje ob Dravi.
V prvem letniku srednje šole sem se odselila v Maribor, od tam v Devin v Italijo. Potem sem se približno vsaki dve leti selila iz države v državo. Zadnja tri leta spet živim v Sloveniji, v Ljubljani.
Dodiplomsko sem študirala mednarodne odnose, ekonomijo in nemški jezik s književnostjo na univerzah v ZDA in Nemčiji. V Belgiji sem zaključila magistrski študij iz evropskih političnih in administrativnih študij.Trenutno sem sredi doktorskega študija menedžmenta na Univerzi na Primorskem, na Fakulteti za management.
V okviru doktorskega študija se ukvarjam s področjem menedžmenta procesov inoviranja, ker me zanima, kako znanje in kreativnost pretapljamo v poslovanje in življenje.
Raziskujem, kako v podjetjih optimizirati procese inoviranja in kako inoviranje narediti dostopno čim širšemu krogu podjetij.
Vsak dan študiram znanstveno literaturo z mojega ožjega raziskovalnega področja in delam na lastnih znanstvenih besedilih.
Uživam v razpravah s kolegi raziskovalci z vsega sveta.
Sem mama dveh majhnih otrok, zato moram biti pozorna na usklajevanja družine in dela.
Spoštujem delo velikih imen s področja poslovnih ved in ekonomije, kot so na primer Joseph Schumpeter, Igor Ansoff, Keith Pavitt in Edith Penrose.
Posebej cenim sodobne raziskovalce, ki odpirajo nova polja znanstvenega raziskovanja in so popolnoma spremenili pogled na določene poslovne in gospodarske teme. K njim prištevam na primer švedskega ekonomista Lundvala, ki je vpeljal koncept inovacijskih sistemov, in Henryja Chesbrougha, ki je uvedel koncept odprtega inoviranja.
Doma imam serijo fotografij iz cikla »Miniverse« avtorja Aleša Bravničarja in olje skupine IRWIN. So del mojega vsakodnevnega bivanjskega okolja.
Med vožnjo v avtu ponavadi poslušam 3. program Radia Slovenija. Poleti bi rada prebrala roman Prišleki Lojzeta Kovačiča.
Najbolj všeč so mi Naravni park Strunjan in strunjanski klifi.
Dosežki mojih otrok.
Najboljši trenutek, da posadiš drevo, je bil pred dvajsetimi leti. Drugi najboljši trenutek je zdaj.
V njegovem vonju. Dehtijo mi tako lubje dreves v gozdu kot sveže narezan les in polena na ognjišču.