
oktober 21, 2026
Nicole Sarmiento, pripravnica na InnoRenew CoE, UP IAM; področja raziskovanja: arhitektura, znanost o lesu in grajeno okolje
Odraščala sem v Cuenci v Ekvadorju. Trenutno živim v Corvallisu v zvezni državi Oregon v ZDA, kjer opravljam doktorski študij na Oregon State University.
Najprej sem študirala arhitekturo. Pritegnilo me je, kako stavbe nastajajo in kako vplivajo na mesta in ljudi. Pozneje sem nadaljevala magistrski študij arhitekture ter pridobivala izkušnje tako v praksi kot pri poučevanju. To je še poglobilo moje zanimanje za vpliv oblikovalskih odločitev na vsakdanje življenje ljudi. Za doktorski študij znanosti o lesu sem se odločila, ker sem želela ostati povezana z arhitekturo, hkrati pa razvijati svoje zanimanje za materiale, gradnjo in trajnost. K tej odločitvi me je spodbudila tudi možnost povezovanja različnih strokovnih področij.
Raziskujem, kako lahko z načrtovanjem in gradnjo z lesom ustvarjamo stavbe, ki so bolj trajnostne, prilagodljive in bolje odgovarjajo na današnje potrebe, kot so stanovanjska problematika, gostota poselitve in okoljska odgovornost. Preprosto povedano, skušam razumeti, kako lahko s povezovanjem materialov, oblikovanja in politik izboljšamo prostore, v katerih ljudje živijo.
Moj običajen delovni dan vključuje predvsem branje, pisanje, sestanke in urejanje idej. Nekatere dni namenim pregledu literature in študij primerov ter izpopolnjevanju raziskovalnih vprašanj, druge pa pripravi predstavitev in različnih dokumentov. Všeč mi je, da so moji dnevi raznoliki, saj vključujejo analitično, ustvarjalno in sodelovalno delo.
Najbolj me navdušuje, da lahko pri svojem delu povezujem oblikovanje, materiale, trajnost in družbeni vpliv. Posebej me motivirajo raziskave, ki lahko dolgoročno prispevajo k boljšim stavbam in mestom. Všeč mi je tudi, da je na tem področju še veliko odprtih vprašanj, zaradi česar se mi zdi tako dinamično in polno možnosti.
Kot raziskovalka na začetku svoje kariere se najpogosteje srečujem z izzivom oblikovanja in izpopolnjevanja raziskovalnih vprašanj. Sem radovedna in zanima me veliko med seboj povezanih tem. Raziskovanje zahteva, da svojo radovednost usmerim v dovolj konkretna in jasno opredeljena vprašanja, ki mi pomagajo določiti smer raziskave. Učiti se, kako preiti od radovednosti do natančno zastavljenih raziskovalnih vprašanj, je zame velik izziv.
Zelo me navdušuje znanje, ki se odraža v tradicionalni ljudski arhitekturi. Skupnosti so skozi dolga leta razvijale gradbene tradicije z opazovanjem, poskušanjem in učenjem iz napak, prilagajanjem podnebju ter izmenjavo znanja. Fascinantno se mi zdi, da so se skozi ta proces razvile prostorske rešitve in sistemi, ki jih lahko še danes preučujemo in se iz njih učimo.
Poleg arhitekture rada raziskujem tudi slikarstvo, predvsem avantgardna umetniška gibanja in različne umetniške smeri, označene z izrazi na »-izem«. Fascinira me, kako so se ta gibanja razvijala vzporedno ter ustvarila tako raznolike načine likovnega izražanja in pogledov na svet. Med umetniki me še posebej pritegne Joan Miró.
V zadnjem času berem predvsem strokovno in znanstveno literaturo. V prostem času pa večinoma poslušam glasbo, ki me spominja na Ekvador in mi pomaga ohranjati povezanost z domom.
Mislim, da se bo moj odgovor spreminjal, ko bom še naprej raziskovala slovensko obalo. Za zdaj pa zelo rada obiščem Izolo in se povzpnem na tamkajšnji zvonik, od koder se odpira pogled na morje. Zaradi lege tam pogosto močno piha, kar je v toplih dneh še posebej prijetno.
Občutek, da se ideje povezujejo.
Moja življenjska vodila so se skozi čas spreminjala in mislim, da se bodo spreminjala tudi v prihodnje. Eno od vodil, ki mu sledim, je prizadevanje, da sodelujem pri stvareh, ki imajo smisel in h katerim lahko tudi sama prispevam. Sčasoma sem spoznala, da mi to pomeni več kot zgolj doseganje končnega cilja. Pomembno mi je, da sem del dela, ki je povezano z nečim večjim od mene.
Les se mi zdi fascinanten, saj je obstajal že dolgo pred nami in ni podpiral le človeškega življenja, temveč tudi celotne ekosisteme. Zagotavljal je material za gradnjo zavetij in izdelavo orodij ter omogočal različne oblike umetniškega izražanja, gozdovi pa so hkrati ostajali življenjski prostor številnih vrst, kulturna krajina in prostor za sprostitev. Posebej dragoceno se mi zdi, da lesa ne ustvarjamo iz nič, temveč se učimo, kako z njim delati, ga prilagajati svojim potrebam in skrbeti zanj. Zame je čar lesa prav v tem odnosu: les je hkrati material in živ del širšega naravnega sistema.