Vedno me je fasciniralo kako so si lahko bratje in sestre, ki imajo podobno genetiko in živijo v istem okolju, tako zelo različni

Mateja Erce, raziskovalna asistentka v InnoRenew CoE; glavno področje raziskovanja: grajeno okolje za starejše odrasle

Kje ste preživeli otroštvo in kje živite zdaj?

Življenje sem preživela v, takrat, srednje majhni vasici na Gorenjskem, na koncu ulice. Na drugo stran se še danes razpira gozd, v katerega smo radi zahajali. Zraven hiše je bil velik travnik, ki nam je bil v veliko veselje predvsem takrat, ko je bil pokošen, saj smo lahko skakali čez mrvo in se pošteno zabavali. Na začetku svojih študijskih let sem se preselila na obalo, natančneje v središče Kopra. Prednost mesta je v tem, da imaš vse pred nosom, vendar pa hkrati nosi velik primanjkljaj pristnosti narave in s tem povezane svobode.

Kaj ste študirali in kaj je navdihnilo vašo odločitev za izbiro študija?

Študirala oz. še vedno študiram na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije (FAMNIT), kjer sem začela s študijem biopsihologije, nadaljevala s študijem uporabne psihologije, sedaj pa obiskujem doktorski študij Obnovljivih virov za zdrava grajena okolja. Za študij psihologije sem se odločila predvsem zaradi radovednosti o tem kako ljudje razmišljamo in delujemo, kako na nas vplivajo različni dejavniki ter kreirajo življenje. Vedno me je fasciniralo kako so si lahko bratje in sestre, ki imajo podobno genetiko in živijo v istem okolju, tako zelo različni. Hkrati sem si želela znanja o tem kako pomagati ljudem v različnih stiskah. Za doktorski program pa me je navdihnil InnoRenew CoE, ki je s svojimi raziskavami dokazovalo pozitivne učinke naravnih materialov na počutje človeka. Življenje v mestu je v meni prebudilo občutek pomanjkanja stika z naravo, zaradi česar sem se začela zavedati, da tudi name pozitivno vpliva narava in njeni elementi. Ker pa nisem imela znanja o gradbeništvu, arhitekturi in podobnih panogah, me je študij še toliko bolj pritegnil, da si razširim obzorja ter poskušam pomagati ljudem tudi na področju grajenega okolja. Znanje, ki ga bom pridobila na doktoratu mi bo tako omogočilo, da bom znala ljudem, poleg psihološkega in socialnega področja, pomagati še na področju zdravega bivanja.

Kako bi svoje delo opisali nestrokovnjaku?

Večina delovnega dneva poteka v pisarni, kjer pregledujem literaturo, ki mi pomaga pri sestavljanju velike slike moje raziskave, pisanju člankov in pripravah na konference. Trenutno delam na projektu Pharaon, kjer se trudimo s pomočjo tehnologije in na človeka usmerjenega pristopa izboljšati kvaliteto življenja starostnikov. V okviru projekta se udeležujem sestankov in izobraževanj, ki so zaradi trenutne situacije največkrat preko spleta, nekaj pa je tudi sestankov v živo. Prav tako sestavljam različna gradiva, izvajam raziskave in načrtujem naslednje aktivnosti.

Kako poteka vaš tipični delovni dan?

Običajno delovni dan začnem med 7.00 in 8.00, kjer najprej zalijem rože in ostale rastline v pisarni ( 😊 ), nato pa prižgem računalnik in monitor, pregledam mail in ostala omrežja, da pregledam kaj se je zgodilo od moje zadnje aktivnosti, nato pa začnem z delom. Delo večinoma poteka za računalnikom, razen, ko se udeležim sestanka v živo in raziskujem. Zelo je odvisno od tega kaj se dogaja – moj dan lahko 100% preživim za računalnikom, lahko pa kakšen dan računalnika sploh ne vidim.

Kaj vas pri delu najbolj navdušuje?

Najbolj me navdušujejo različni rezultati študij. Mnogokrat me presenetijo izsledki študij ali pa zelo razveselijo, ko preko literature odkrijem, da je moje razmišljanje pravilno oz. razmišljam v pravi smeri. Neko posebno zmagoslavje me preplavi ob zaključku raziskave, analizi podatkov, iz katerih dobimo rezultate, ki vodijo v želeno smer oz. smer izboljšanja. Rezultati, ki nakazujejo ali celo potrjujejo, da nekaj delamo prav.

In kaj vam je v službi največji izziv?

Občasno pomanjkanje dinamike dela, saj sem po naravi zelo dinamičen človek. Prav tako mi v trenutnem času manjka stika z ljudmi, saj pri sebi opažam, da sem precej bolj produktivna, ko sem med ljudmi oz. vsaj z njimi sodelujem. Izziv, ki ga vidim v povezavi z doktorskim delom pa je kako narediti najbolj možno kvalitetno raziskavo v 4 letih in pri tem ne izgoreti.

Katerega znanstvenika ali znanstveni dosežek posebej cenite in zakaj?

Predvsem cenim odkritje zrcalnih nevronov v premotoričnem korteksu, ki jih je v 80.letih prejšnjega stoletja odkril nevroznanstvenik dr. Rizzolatti s sodelavci, saj so le ti nevrološka razlaga učenja s posnemanjem in empatije. Na tak način nekako beremo misli drugih ljudi in čutimo empatijo. Naj pojasnim. Ko vidimo otroka, ki pade z gugalnice in se udari v glavo, kot opazovalci od daleč sami začutimo malo bolečine v glavi in do otroka čutimo empatijo. Ali ko mama v kuhinji prime orešček in ga nese v usta, bo nekaj mesečni otrok s pincetnim prijemom prijel košček korenja, ki ga ima pred seboj in ga nesel v usta. Torej, opazovanje dejanja in izvajanje tega dejanja aktivira iste dele možganov. No, vsaj za makaka opice drži tako, kot je to odkrila ekipa z Rizzolattijem na čelu. Je pa na tem področju potrebnih še mnogo raziskav. Sicer pa, nove raziskave so potrebne na prav vseh področjih.

Umetniško delo ali dela (knjige, glasba, filmi, gledališke igre, ples, upodabljajoče umetnosti), ki imajo posebno mesto v vašem življenju.

Vsekakor v mojem življenju največjo vlogo igra glasba, ki me spremlja od malih nog. Me pomiri, ko sem jezna, razdražena, zaskrbljena, in me dvigne, ko nimam energije, ter se hkrati z mano veseli. Za vsako čustveno stanje in želen učinek najdem glasbo. Od malih nog me prav tako spremljajo knjige, ki so mi dale popotnico za življenje – domišljijo in tisto otroško raziskovalno iskrico (kot na primer v knjigi Pet prijateljev, avtorice Enid Blyton). Zaradi knjig sem verjetno šla v raziskovalne vode, medtem ko glasba poskrbi, da nikoli ne obupam. Zato ne morem reči specifično katero delo ima posebno mesto v mojem življenju, saj je spekter enostavno preširok.

Kaj ste v zadnjem času brali, poslušali ali gledali?

Rada pogledam serije ali filme, ki v meni prebudijo domišljijo, da o njih kasneje tudi sanjam. Hkrati pa rada pogledam tudi kakšen dokumentarec. V zadnjem času sem pogledala Modrost travme (ang. Wisdom of Trauma), avtorja Gabor Mate-ja, ki mi je zelo pri srcu, saj je izjemno srčen človek z ogromno znanja. Prav tako sem pogledala serije Življenje na našem planetu (ang. A life on our planet, avtor: David Attenborough), ki pokaže toliko čudovite narave ter živali. Kar pa je obema filmoma skupno je njuna globina, ki odkriva nove tematike, ki se jim moramo posvetiti in si ne zakrivati oči pred njima ter hkrati odpirata mnogo novih vprašanj.

Kateri kotiček na slovenski obali vam je najljubši?

Na slovenski obali imam par najljubših kotičkov, vsi pa so v objemu narave. Prav posebno mesto v mojem srcu imajo hribi in gozdovi, kjer se nadiham svežega zraka, aktiviram vse mišice v telesu in sprostim glavo. Ko pa potrebujem dobro sprostitev za dušo in je telo utrujeno pa vsekakor zaidem v Mesečev zaliv.

Kaj vas spravi v zanos?

Ko vidim tisto hvaležnost in/ali iskrico v očeh ljudi, ko si jim kaj pomagal, pokazal, naučil ipd. Zato sem vesela, da lahko znanosti doprinesem košček v mozaik znanja, ki bo pomagal izboljšati življenja populaciji ljudi, ki je vedno številčnejša ter hkrati lahko tako zelo ranljiva.

Življenjski moto ali spoznanje, ki vam je pomembno.

Slabe stvari nam pomagajo, da vidimo dobre stvari, priložnosti, lepote življenja. Ker če ne bi imeli dežja, ne bi znali ceniti sonca. Prav tako je pomembno, da nikoli ne obupamo. In dež je lahko prav zabaven. Poskusite kdaj skakati po lužah kot majhni otroci ali se gugati v dežju. Odličen občutek svobode, moram reči 😊