V začetku letošnjega leta smo diskutirali o Aristotelovih načelih mehanskih pojavov, povezanih z upogibanjem in cepljenjem lesa. V kolikor se lahko strinjamo, da je bil Aristotel pretežno filozof, se ob upoštevanju takratnega razumevanja filozofije lahko tudi strinjamo, da je bil znanstvenik. A na drugi strani naletimo na manj očitno kategorizacijo Rafaela, ki je upodobil Aristotela na svoji znameniti freski Atenska šola. Ko vključimo v diskusijo tudi njegova sodobnika, Leonarda da Vincija in Michelangela, se šele zares podamo v osrčje problema. Ali so bile zgoraj omenjene osebe umetniki ali znanstveniki? Genij, veleum so po navadi politično korektni odgovori na taka vprašanja. A vendarle, če ni v vsakem znanstveniku kanček umetnika in vice versa, smo torej povsem izgubili povezavo med obema področjema?

Da bi se na lastni koži prepričali, kaj se zgodi, ko se združijo znanost, umetnost in tehnologija, smo zasnovali projekt PROSTE CELICE. Začetno fuzijo na videz nasprotujočih si sfer, smo ponovno razdružili v posamezne še manjše celice. Tako smo po predavanjih in delavnicah spremenili svoj fokus, od zgubljanja celic na fizični ravni, do kompostiranja celotne ideje na metafizični ravni. Kmalu smo ugotovili, da so principi v umetnosti in znanosti medsebojno prepleteni in da sta bili ti dve veji redkokdaj povsem ločeni. Z zagotovostjo lahko trdimo, da je potreben žlahten občutek za ustvarjanje dih-jemajoče mojstrovine, ki še danes navdušuje vsakogar. A vendarle je ravno tako pomembno poznavanje znanstvenih principov obnašanja materialov.

Slednje je ključno za izbiro ustrezne opreme, kot tudi za obdelavo materiala, izbiro pravega kamna, platna ter znanja o mešanju različnih pigmentov za pridobivanje željene in trajne barva. Tako je danes, v času moderne in sodobne umetnosti, povezava med znanostjo in umetnostjo tesna kot kdajkoli prej. Obiskovalec galerij sodobne umetnosti lahko brez težav naleti na umetniški izdelek, pri katerem je bila uporabljena nova tehnološka inovacija, še preden je ta dosegla splošnega uporabnika. A ravno inovacije, tudi družbene in ekonomske, pogosto nastanejo pri sodelovanju znanosti in umetnosti. Če pogledamo na vse skupaj še z druge perspektive, kaj kmalu ugotovimo, da večina znanstvenih odkritij ne bi bila dognanih brez umetniške kreativnosti, ki je sprožila najprej začudenje in kasneje tudi samo inoviranje.

Končni izdelek projekta PROSTE CELICE je bil umetniško-znanstven objekt, katerega so oblikovali študentje z različnimi predznanji in iz različnih okolij, pod mentorstvom raznolikih strokovnjakov, vse od umetnikov, znanstvenikov, profesorjev, do kuratorjev in še mnogo več. Umetniško-znanstven objekt je bil zasnovan kot vodilo za pogovor o skupnih družbenih točkah sodelovanja umetnosti in znanosti. Te skupne točke so denimo trenutno pereče teme globalnega segrevanja, trajnostnosti, odnosa človek-narava-tehnologija, dvigovanje morske gladine, …

Z ozirom na drugačne perspektive vseh vključenih akterjev v procesu in na križanja družbenih točk, je bil končni izdelek sestavljen na treh nivojih, kot tri celice, ki delujejo vsaka zase, a hkrati skupaj tvorijo višjo obliko življenja, s čimer tudi izpostavljamo temeljno idejo samega projekta. Prvi nivo končnega izdelka so totemi, preproste in minimalistične narave, ki vključujejo umetnost in trenutne trende življenjskega sloga ter predstavljajo drevesa in njihovo medsebojno komunikacijo. Drugi nivo je osrednji objekt, arteficialno drevo sestavljeno iz lesenih odpadkov, ki so nastali pri gradnji nove stavbe inštituta InnoRenew CoE, v Izoli. Omenjeno drevo s svojimi vejami predstavlja odnose med človekom, naravo, tehnologijo, umetnostjo in znanostjo. Kot končni tretji nivo pa je na objektu QR koda z dostopom do aplikacije, ki ponazarja fotosintezo centralnega arteficialnega drevesa, vključuje tehnologijo AR, ki nam pomaga zaobjeti celotni koncept umetniškega dela.

Umetniško-znanstveni objekt, ki je nastal v okviru projekta PROSTE CELICE, je bil dosedaj razstavljen na treh lokacijah, in sicer v Izoli, Kamniku in Kopru, ter bo predstavljen javnosti še v Novi Gorici. S tem v projektu ponovno opozarjamo, da sodelovanje umetnosti in znanosti ni vezano na dotičen prostor in čas, prav nasprotno, odvija in razvija se neodvisno od teh dveh spremenljivk. Inoviranje se vedno pojavlja med umetnostjo in znanostjo, pa naj bo govora o novih tehnoloških pripomočkh, inovativni izpeljavi teorije na aksiome ali novi tehniki obdelave umetniških skulptur. Vsakdo lahko najde tako umetnost kot znanost v vsakdanjih predmetih, pojavih in idejah.

Urban Kavka,

Študent programa Trajnostno grajeno okolje, UP FAMNIT