december 20, 2024
Sredi Kopra, v starem mestnem jedru, stoji stara zapuščena stavba, spregledan arhitekturni dragulj izjemne zgodovinske vrednosti. Prvi podatki o stavbi, postavljeni na skalnatem platoju nad starim pristaniščem, segajo v 12. stoletje. Leta 1135 se je skupina benediktinskih menihov naselila v hišah ob cerkvi, posvečeni sv. Martinu, kjer so oblikovali majhno redovno skupnost. Ko so Genovčani, ki so bili v vojni z Benetkami, leta 1380 napadli Koper, je bila uničena tudi ta skupnost.
Leta 1453 so poškodovani kompleks dodeli drugemu redu – servitom. Nekdanja cerkev sv. Martina je bila vključena v osrednje krilo samostana, skromna redovna poslopja pa so se nahajala na njeni južni strani. Serviti so tam najprej zgradili nov križni hodnik (v slogu beneške gotike iz druge polovice 15. Stoletja ), pozneje (1521) pa so se lotili gradnje velike nove cerkve na severu, ki je bila dokončana leta 1606. V prvi polovici 18. stoletja so jo povezali s samostanom prek dveh novih kril in s tem oblikovali drugo notranje dvorišče; poleg dveh dvorišč ima na zadnji strani tudi velik vrt. Tako se nam ta stavba, ki je po površini največji objekt v mestnem jedru, kaže danes. Poleg tega je to tudi edini ohranjeni samostan servitskega reda v Sloveniji, zaradi česar ima status spomenika državnega pomena.
Čeprav so samostan leta 1772 ukinili, so redovniki živeli v stavbi še nekaj let (do 1792). Koprska občina je vanjo nameravala preseliti nekdanji hospic sv. Nazarija (postavljen je bil pri Mudinih vratih), s čimer bi pridobili novo javno bolnišnico, vendar je namero preprečila politična nestabilnost, povezana z Napoleonovimi vojnami. Namesto tega je kompleks nekaj let služil kot vojaška bolnišnica, bivša cerkev pa kot zapor. Javna bolnišnica se je v stavbo vselila leta 1810, medtem ko so nekdanjo cerkev preuredili v vinsko klet.
Stavba je bila v rabi kot bolnišnica večino 19. in 20. stoletja, po drugi svetovni vojni pa so v njej uredili osrednjo regionalno porodnišnico s povezanim pediatričnim in ginekološkim oddelkom. Nekdanja cerkev je po drugi svetovni vojni služila kot skladišče pohištva, ki je leta 1962 podleglo požaru, zaradi česar so ruševine odstranili, na njenem mestu pa uredili otroško igrišče, ki je ostalo vse do danes. Porodnišnica je nemoteno delovala do poznega 20. stoletja in tako postala »rojstna hiša« številnih generacij lokalnih prebivalcev, s tem pa tudi kraj, povezan s številnimi pozitivnimi, osebnimi in kolektivnimi spomini. Porodnišnica in bolnišnični oddelki so se izselili leta 1996, do leta 2003 pa je v pritličju delovala še metadonska ambulanta. Stavba je bila zatem povsem zapuščena; 17 let razpadanja je na njej pustilo hude posledice.
Kljub temu pa zadnje obdobje za stavbo ni bilo zgolj negativno. Leta 2011 so arheološka izkopavanja razkrila izjemne najdbe: v nekaj metrih globine so odkrili vzorce črno-belega mozaika, prekritega s plastmi razpadlega ometa in barvnih pigmentov (v rabi pri izdelavi fresk) ter z razpršenimi zaplatami hidrofobne malte, ki je bila pogosta v starorimskih hidravličnih sistemih. Arheologi so zaključili, da se pod samostanom nahaja prestižna rimska vila iz 1. stoletja našega štetja. Najdbe bistveno povečujejo zgodovinsko vrednost kompleksa. Pri celoviti obravnavi stavbnega kompleksa, namenjeni prenovi in vzpostavitvi nove prihodnje rabe, sodeluje tudi tehnična ekipa InnoRenew CoE.
Ohranjanje splošne materialne avtentičnosti je temelj varstva kulturne dediščine, zato je izdelava podrobne dokumentacije obstoječega stanja zaščitenih stavb izjemno pomembna. Dobra dokumentacija omogoča tako natančno planiranje prenove kot tudi pregled nad prvotnim stanjem stavb, ki je posebej pomemben v primeru, da je pozneje nujen povratek v prvotno stanje. InnoRenew CoE z najsodobnejšo in najnatančnejšo razpoložljivo tehnologijo – z uporabo 3D-skenerja – v servitskem samostanu trenutno izvaja dokumentacijske aktivnosti. Tak skener lahko določen notranji ali zunanji prostor posname in pretvori v digitalni 3D-model.
Naprava za zaznavanje razdalj objektov in površin iz izbrane postaje v prostoru uporablja lasersko tehnologijo, njegova dvojno vrtljiva glava pa lahko snema prostor v vseh smereh. Rezultat je »oblak točk« v 3D-digitalnem koordinatnem sistemu. Z veriženjem posnetkov je mogoče doseči natančen 3D-model določene stavbe, ki omogoča enostavno merjenje realnih razdalj in proporcij ter predstavlja temelj za izdelavo informacijskega modeliranja gradenj (BIM).
Poleg tega lahko 3D-skener snema 360-stopinjske fotografije v visoki resoluciji, kar še poveča njegovo uporabnost v procesu dokumentacije. 3D-skeniranje je torej ena izmed najbolj učinkovitih sodobnih dokumentacijskih tehnik, ki nadgrajuje običajne metode fotografije, 2D-arhitekturno risanje in besedilne opise. Natančen 3D-model servitskega samostana, ki bo omogočil proučevanje različnih stavbnih parametrov, vključno z volumni materialov, deformacijami stropov ipd., je v zaključni fazi.
Včasih informacije, ki izhajajo iz dokumentacije trenutnega stanja, za načrtovanje prenove ne zadoščajo. Spomeniško zaščitene stavbe imajo zapletene zgodovine, ki so odraz stoletij povečav in predelav. Zgodovinski razvoj posamezne stavbe mora biti dobro znan že pred samo prenovo, a ker so znaki zgodovinskega razvoja stavbe velikokrat skriti očem, jih je treba šele odkriti. To lahko dosežemo s stavbno analizo ali »bauforschungom«, ki pri odkrivanju stavbne zgodovine običajno terja uporabo invazivnih metod. Vrsta sodobnih tehnologij pa omogoča neinvazivno raziskovanje. Ena izmed teh je termografija, pri kateri se s termičnimi kamerami vizualizirajo razlike v toplotni prevodnosti gradbenih materialov, kar lahko razkrije skrite strukture pod ometi ali drugod v stavbah.
Termografske raziskave servitskega samostana so bile že opravljene, vendar bodo morda potrebne še dodatne tovrstne raziskave. V tem primeru bo InnoRenew CoE uporabil svojo novo visokozmogljivo termično kamero, ki lahko pogledala globlje v strukturo stavbe in razkrije, kar starejši inštrumenti niso zmogli. Delo, ki ga opravlja InnoRenew CoE, ne bo prispevalo le k prenovi stavbe, temveč tudi k celoviti digitalizaciji stavbe, ta pa bo podlaga za morebitno postavitev objekta v virtualno okolje, po katerem se bodo lahko sprehodili tudi zunanji obiskovalci.
Prenova kulturnih spomenikov je običajno dolgotrajen proces, ki terja skrbno planiranje, raziskave stavbe, obsežno dokumentacijo in veliko administrativnega dela – ker so te stavbe zaščitene, mora vsak poseg odobriti pristojna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Upamo, da bo koprski servitski samostan po prenovi postal novo razvojno vozlišče Univerze na Primorskem. Kjer so se nekoč rojevali otroci, bo na dan vrelo novo znanje.
Tim Mavrič,
raziskovalni asistent v Innorenew CoE
Vir: Il convento dei Serviti. Un monumento architettonico e archeologico nel cuore di Capodistria (ur. Neža Čebron Lipovec et. al.). Milano: Poliscript, 2017. https://www.fhs.upr.si/sl/resources/files//knjiznica/knjige/padriserviti81117ok.pdf (pridobljeno 6. 10. 2020).