Roberto Biloslavo, vodja enote za prenos tehnologije v InnoRenew CoE; glavno področje raziskovanja: marketing

• Kje ste preživeli otroštvo in kje živite zdaj?

Odraščal sem na slovenski obali, najprej v Izoli, do svojega sedmega leta. Potem sem bil v Kopru, natančneje, v Semedeli vse do konca srednje šole oziroma do odhoda na služenje vojaškega roka, kot je to zahteval tedanji zakon o naborništvu. Tudi zdaj živim v Kopru, le da sem se preselil v Žusterno. Tukaj sem praktično vse od konca svojega univerzitetnega študija, če ne štejem tistih nekaj daljših odsotnosti, ko sem bil v tujini

• Kaj ste študirali in kaj je navdihnilo vašo odločitev za izbiro študija?

Najprej sem se odločil za Fakulteto za strojništvo Univerze v Ljubljani, kjer sem diplomiral iz energetskega strojništva. To je bila nekako logična izbira glede na to, da sem končal srednješolski program Strojni tehnik. Poleg tega sem si želel razvijati motorje za kakega priznanega proizvajalca športnih avtomobilov. Konec mojega študija pa se je prekril z osamosvojitvijo Slovenije, in tako so nekateri moji načrti, vključno z idejo o odhodu v tujino, splavali po vodi. Precej hitro sem tudi spoznal, da zaradi prestrukturiranja gospodarstva in izgube trga nekdanjih jugoslovanskih republik strojniki niso prav posebej »iskano blago«, zato sem se zaposlil na oddelku za informatiko takratnega Istrabenza. Tu sem se srečal z novimi izzivi, ki niso imeli veliko opraviti s tistim, kar sem se učil na fakulteti za strojništvo, zato sem se odločil, da šolanje nadaljujem na magistrskem programu Poslovodenje in organizacija na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kasneje sem se zaposlil na takratni Visoki šoli za management; doktorski študij s področja managementa, ki je sledil, je bil precej samoumeven. Sicer pa so me raziskovalna vprašanja, s katerimi se ukvarja management kot izrazito multidisciplinarna veda, veliko bolj prevzela od tistih, povezanih s strojništvom in motorji.

• Kako bi svoje delo opisali nestrokovnjaku?

Že vrsto let sem zaposlen kot visokošolski učitelj in s to vlogo se najbolj identificiram. InnoRenew CoE pa mi je ponudil priložnost, da se preizkusim še v drugačni vlogi – kot odgovorna oseba za prenos tehnologij. Če poenostavim: gre za to, da na podlagi skupnega potencialnega ekonomskega interesa povezujem podjetja, ki potrebujejo konkretne tehnološke rešitve in inovativne izdelke, ter raziskovalce iz InnoRenew CoE, ki so določene rešitve že razvili v okviru svojega raziskovalnega dela. Kakšno od inovativnih raziskovalnih idej pa je z ustanovitvijo start-upa možno prenesti tudi neposredno na trg. To bi me še posebej veselilo.

• Kako poteka vaš tipični delovni dan?

Moj tipični delovni dan poteka predvsem za računalnikom, razen če nisem v predavalnici ali na kakem sestanku. Dela za računalnikom je v zadnjem času zaradi covida-19 žal še več kot običajno, saj so se tako predavanja kot sestanki večinoma preselili na splet. Interakcija se s tem sicer ohranja, ni pa tako pristna, kot je lahko v fizičnem prostoru. Računalnik je torej osrednja točka, ki »povezuje« moje pedagoško in raziskovalno delo, pri katerem nimam nekega fiksno opredeljenega urnika, se pa ta bolj ali manj razteza čez cel dan.

• Kaj vas pri delu najbolj navdušuje?

Najbolj me navdušuje reševanje konkretnih praktičnih problemov posameznih organizacij. Tukaj lahko hitro vidiš, ali je tvoja predlagana rešitev ustrezna ali ne, in pa tudi, ali si dovolj prepričljiv v komunikaciji s predstavniki organizacije. Ti problemi morda niso posebej »znanstveni«, so pa kompleksni in zahtevni, saj se dotikajo ljudi, njihovega dela, odnosov znotraj organizacije in nasploh uspešnosti in učinkovitosti. Ko vidiš, da lahko nekatere svoje koncepte, ki si jih razvil iz teorije in prebiranja literature, preneseš v prakso in ti delujejo, dobiš potrditev lastnega raziskovalnega dela. Navdušujoče je tudi v predavalnici, kadar ti uspe s skupino študentov vzpostaviti pravi sodelovalni odnos in začutiš, da nekaj pozitivnega prenašaš na študente, obenem pa se od njih tudi sam učiš. Vse to osmišlja moje delo pedagoga in raziskovalca.

• In kaj vam je v službi največji izziv?

Največji izziv je premostiti administrativne ovire, ki so včasih res zelo naporne. Sam imam rad strukturirano in urejeno delo, vendar se mi zdi, da so nekateri predpisi, obrazci, poročila itd. včasih namenjeni bolj samim sebi in nekakšnemu nadzoru kot pa vsebinskemu doprinosu.

• Katerega znanstvenika ali znanstveni dosežek posebej cenite in zakaj?

Glede znanstvenikov je tako, da nekatere cenim zgolj po strokovni plati, druge pa tudi kot osebnosti. Dolgo sem bil eden izmed tistih naivnežev, ki verjamejo, da so znanstveniki že zaradi narave svojega dela in intelektualnega potenciala odprti za različne poglede in ideje, da so kritični do morebitnih odklonilnih vedenj v družbi, obenem pa pripravljeni pomagati tistim, ki so žrtve takšnega vedenja. Sčasoma sem ugotovil, da je intelektualni potencial eno, moralni in empatični pa drugo. Sicer so mi med znanstveniki najbolj blizu tisti, ki presegajo okvir svojega ožjega raziskovalnega področja in povezujejo ideje z zelo različnih področij. Mislim, da je takih med sodobnimi znanstveniki vse manj, ker so ti vse bolj ozko specializirani. S področja managementa bi omenil klasike, kot so npr. Peter F. Drucker, Henry Mintzberg, Peter Michael Senge, Jeffrey Pfeffer in Dennis L. Meadows, pa tudi nekatere mlajše, na primer Kate Raworth, Simona Sineka, Dava Ulricha in Rogerja Martina. Tukaj so še številni znanstveniki s področij, ki niso povezana z managementom, nekateri tudi s t. i. mejnih področij, na primer Ervin László. Predvsem pa bi opozoril na Nikolo Teslo, ki je zame eden izmed največjih genijev in znanstvenikov v človeški zgodovini. Vsi ti znanstveniki so sposobni ponuditi nek nov, drugačen pogled na posamezna raziskovalna vprašanja, pri tem pa izkazujejo razumevanje za človeka in njegovo vlogo v naravnem redu stvari.

• Umetniško delo ali dela (knjige, glasba, filmi, gledališke igre, ples, upodabljajoče umetnosti), ki imajo posebno mesto v vašem življenju.

Veliko del mi je zelo ljubih, še posebej knjig, tudi glasbo in filme imam rad. Vendar bi težko rekel, da imajo posebno mesto v mojem življenju, to je nekako »rezervirano« za moje najbližje. Zdi se mi tudi, da v različnih življenjskih obdobjih posameznik prebira ali posluša različna dela, in ta se spreminjajo, kot se spreminja tudi sam. To, kar je danes na prvem mestu, že jutri morda ne bo več. Sam sem na primer v mladosti poslušal rok, pop in bluz glasbenike ter italijanske kantavtorje, posebej mi je bil blizu – in še danes mi je – Fabrizio De André. Sedaj pa imam najraje klasiko, džez in evergrine v izvedbi Franka Sinatre, Elle Fitzgerald in drugih. Pravljice in basni, ki sem jih prebiral svojim otrokom, bi sicer res lahko uvrstil med knjižna dela, ki imajo posebno mesto v mojem življenju. Ko isto pravljico prebereš že stotič, ta nedvomno zasede prav posebno mesto.

• Kaj ste v zadnjem času brali, poslušali ali gledali?

V zadnjem času prebiram veliko o Jungu, ker se ukvarjam s pripravo monografije, v kateri bomo s soavtorji njegovo delo povezali s procesi transformacije, ki potekajo v organizaciji. Sicer pa gledam predvsem veliko dokumentarnih oddaj, ki znajo nekatere zgodovinske dogodke ali naravne pojave prikazati na res neverjetne načine, ob tem pa ponujajo tudi veliko materiala za nadaljnjo razpravo ali razmišljanje.

• Kateri kotiček na slovenski obali vam je najljubši?

O tem sem raje tiho, ker je moj najljubši kotiček tam, kjer je malo ljudi. Lahko pa povem, da je od tam možno videti morje – to je vsekakor pogoj za najljubši kotiček.

• Kaj vas spravi v zanos?

Vse, kar je na nek način drugačno, novo, povezano s človekom in njegovim razumevanjem sebe in okolja, ki ga obdaja, in je zavito v tančico skrivnosti.

• Življenjski moto ali spoznanje, ki vam je pomembno.

Moto, ki mi je najpomembnejši, pripisujejo pa ga Budi, je: »Ne živi v preteklosti, ne sanjaj o prihodnosti, osredotoči se na sedanjost!«. Mislim, da nas je veliko, ki ga sicer dobro poznamo, z njegovim izvajanjem v vsakdanjem življenju pa imamo težave. Vsaj zase lahko trdim, da misli vse preveč begajo v prihodnost. Pa vendar: vse preveč je neznank in dogodkov, ki se lahko zgodijo brez našega vpliva – usmerjenost v prihodnost je tako v mnogočem neplodna izguba energije. Na drugi strani pa je včasih tudi težko pozabiti preteklost. Bolj ko so dogodki iz preteklost prepleteni s čustvi, bolj ostajajo nekako zlepljeni s tem, kar smo in kar delamo, pa čeprav nam je racionalno povsem jasno, da preteklosti ne moremo spremeniti. Občudujem ljudi, ki se zmorejo osredotočiti zgolj na sedanjost, vendar se mi zdi, da večina teh živi življenje, ki je odmaknjeno od vsakdanje stvarnosti. Ta pa nas kot val morja pelje enkrat nazaj, drugič naprej, vmes pa le za kratek čas postanemo v sedanjosti.

• V čem je za vas čar lesa?

Les izraža toplino, ki jo premorejo zgolj naravni materiali. Poleg tega je prijeten na dotik in v prostoru ustvarja pridih narave, ki človeka pomirja. Kadar primerjam izdelke iz lesa z izdelki iz drugih materialov, lesni izdelki vedno izstopajo z nekakšno edinstveno lepoto.