Pogovor s Carlom Battistijem iz International Living Future Instituta

Carlo Battisti, predsednik organizacije Living Future Europe (LFE; Živa prihodnost Evrope), je svetovalec za trajnostne inovacije in vodja projektov. Je soustanovitelj organizacije Living Building Challenge Collaborative: Italy (LBCCI; Izziv žive gradnje za skupnost: Italija) in opravlja funkcijo evropskega izvršnega direktorja inštituta ILFI (International Living Future Institute – Mednarodni inštitut za živo prihodnost). Battisti je tudi predsednik in projektni vodja akcije COST CA16114 – RESTORE (REthinking Sustainability TOwards a Regenerative Economy – Ponovni premislek o trajnostnem razvoju regenerativnega gospodarstva), ki si prizadeva, da bi se pri novih in obstoječih gradnjah ter oblikovanju prostora po vsej Evropi uveljavila paradigma restorativne trajnostnosti.

Na Mednarodni konferenci InnoRenew CoE 2020 »Z obnovljivimi materiali do trajnostnih in zdravih zgradb«, ki bo 3. septembra 2020 potekala tako v živo v Izoli kot tudi na spletu, bo nastopil kot glavni govornik.

Lahko pojasnite, kako je prišlo do ustanovitve organizacij International Living Future Institute (ILFI) in Living Future Europe (LFE) in kakšno vlogo imate v njih?

Leta 2006 sta arhitekta Jason McLennan in Bob Berkebile v ZDA, kjer sta delala pri inovativnih gradbenih projektih, razvila prvotni okvir standarda Living Building Challenge (Izziv žive gradnje). Kmalu zatem je bila objavljena različica 1.0, nekaj let pozneje pa je bilo v Seattlu ustanovljeno to, kar se danes imenuje International Living Future Institute. Inštitut ILFI je razvijal nadaljnje različice standarda, pravkar je prišel do različice 4.0. Pred petimi leti sva [z nekdanjim poslovnim partnerjem] ustanovila Living Building Challenge Collaborative: Italy (LBCCI), skupnost lokalnih prostovoljcev, kakršnih je več kot 130 po svetu. Pred dvema letoma sem bil imenovan za evropskega izvršnega direktorja ILFI in v okviru tako imenovane Pobude za LFE se je pojavila tudi ideja, da bi Living Building Challenge vpeljali v Evropo.

LFE smo nato ustanovili konec novembra 2019 kot neprofitno organizacijo v obliki združenja, ki ima enaka načela kot ILFI, le da s posebnim poudarkom na dogajanju v Evropi. V načrtu je, da bi – ob upoštevanju novega evropskega zelenega dogovora in tematik, ki imajo poseben pomen za evropski trg – po vsej Evropi spodbujali programe ILFI. Zato sem zdaj predsednik te neprofitne organizacije LFE, ki ima sedež na severu Italije, od koder večinoma usklajujemo dejavnosti po vsej Evropi.

Ali lahko navedete nekaj ključnih osebnih izkušenj v gradbeništvu in inženiringu, ki so vplivale na vaše delo na inštitutu?

Po izobrazbi sem gradbeni inženir. Diplomiral sem na Politehniki v Milanu in dvajset let delal v gradbenih podjetjih. Leta 2008 sem spremenil svojo dejavnost in začel sodelovati z nekaterimi javnimi organizacijami tukaj na Trentinskem – Zgornjem Poadižju, ki se ukvarjajo z inovacijami in trajnostnim razvojem v gradbeništvu. Ena od mojih trenutnih dejavnosti je pomoč lokalnim podjetjem na tem področju.

Zaradi tega sem odkril mednarodne trajnostne standarde, kot je LEED (Leadership in Energy and Environmental Design), in v Italiji, na primer, se je prva priložnost za uvedbo LEED ponudila ob ustanovitvi Green Building Council Italy (Svet zelene gradnje – Italija). Nato sem čez nekaj let odkril še Living Building Challenge in spoznal, da je to res najučinkovitejše in strateško najpomembnejše orodje za reševanje podnebnih razmer v grajenem okolju. To je torej razlog, da te programe izvajamo po vsem svetu, tudi v Evropi.

Ali poteka tiha revolucija materialov?

Ja, zagotovo zelo tiha. Opazimo lahko vse odločnejšo zahtevo po transparentnosti v gradbeni industriji, zlasti od lastnikov, razvojnikov in oblikovalcev. Vsi bi o materialih radi vedeli več. Zato, ker smo se zadnjih petnajst ali dvajset let veliko posvečali energetski učinkovitosti. Gledano z vidika prakse: stavbe smo izolirali in se osredotočili na njihovo tesnjenje. To pomeni, da je kakovost materialov, ki jih vstavljamo v naše stavbe, danes zelo pomembna.

Popolna transparentnost načeloma vključuje pot izdelka od gradbenih proizvajalcev pa do trga. Uporabniki in kupci so zato začeli spraševati po dodatnih informacijah. Na primer: od kod prihaja ta izdelek? Kako je bil narejen? Ali ga je možno reciklirati? In tudi, ali so v izdelku sestavine, ki so škodljive ali ne, kar je ključno vprašanje.

Na ta vprašanja poskušamo odgovoriti z našimi programi. Natančneje, preglednejše informacije dobivamo s programoma Declare in Living Product Challenge. To je res nekaj, kar lahko temeljito spremeni trg. In hkrati nekaj, kar je težko izpeljati, saj se gradbena industrija dokaj počasi odziva.

Kakšno vlogo imajo materiali pri trajnostnem zdravem življenju?

Osredno vlogo, če stavbe dojemamo kot nekakšno sestavljanko iz materialov. In trajnostnost temelji na tem, kako so naše stavbe zgrajene, kako se obnesejo, in na strategijah oblikovanja. Trajnostnost pri gradnji in pri materialih ali namenu pa oblikuje tudi trajnostni pristop proizvajalcev do proizvodnih procesov. Jasno je, da je način, kako izdelujejo in uporabljajo te materiale pa tudi vse vire, potrebne za njihovo izdelavo, zelo pomemben. Res bi morali fokus preusmeriti z zgolj gradbenega merila na celotno podjetje. Dejansko trajnostnost izvajajo podjetja v svojih proizvodnjah. Če velika korporacija, ki proizvaja ogromno količino izdelkov v svetovnem merilu, naredi zgolj majhno spremembo v svojem proizvodnem procesu, bo to zelo vplivalo na celotno situacijo. Prav zato se moramo osredotočiti na materiale.

Kateri obnovljivi material ima po vašem mnenju največji potencial za uporabo pri trajnostni gradnji?

Obnovljivi viri so res pomembni pri tej strategiji. Lahko rečemo, da naš koncept regenerativnega trajnostnega razvoja pomeni vrniti okolju več, kot smo od njega vzeli. To pomeni, da moramo pri porabi in uporabi virov ponovno premisliti o naših proizvodnih procesih in ciklih. S tega vidika so obnovljivi materiali pomembni.

Dober primer je les, saj obstajajo določene vrste, ki so hitro obnovljive. Poleg tega les v neposrednem proizvodnem procesu skladišči ogljikov dioksid (CO₂) vse od samega začetka, torej ko je še drevo. To je razlog, zakaj po eni strani želimo ustvariti dejanski cikel oziroma krožno ekonomijo, po drugi strani pa iščemo rešitve, kako uskladiščiti CO₂ v proizvodne in rekonstrukcijske procese. Naš končni cilj je zmanjšati emisije CO₂ na globalni ravni in spodbuditi nepristranski scenarij za gradbeništvo. Zato je pomembno, katere materiale izbiramo in uporabljamo.

Ali lahko navedete kakšen primer obstoječe zdrave trajnostne zgradbe? Zakaj vas ta navdušuje?

Po svetu je več kot 680 takih projektov – v ZDA, Kanadi, Srednji Ameriki, Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Evropi –, kar pomeni, da je takšne stavbe možno graditi ne glede na podnebje, kulturo ali ustaljene lokalne proizvodne tradicije. Tehnično je torej izvedljivo.

Kar nas razlikuje od drugih, je to, da se resnično, resnično želimo ponovno povezati z naravo. Biofilija je zelo povezana z okvirom Living Building Challenge – stavbe in gradbeni procesi kot ponovno ustvarjanje, ponovno povezovanje z naravo. Biofilija pomeni veliko dobrih stvari – več dnevne svetlobe, naravne oblike, kakovostna notranja okolja.

Moram povedati, da je Living Building Challenge odigral pomembno vlogo pri obujanju zanimanja za biofilično oblikovanje. Na naši spletni strani prikazujemo vse naše odobrene projekte, predstavljeni so kot študije primerov. Tu lahko na primer dobite brezplačne informacije o oblikovalskih in gradbenih procesih in postopkih glede elektrike, vode in materialov na podlagi različnih strategij. Veliko primerov je, lepota pa je gotovo ena izmed pomembnejših komponent našega okvira.

Naše oblikovalske ekipe uvajajo tudi nekatere posebnosti, namenjene zgolj dobremu počutju judi, ki živijo v teh stavbah, in njim v čisto veselje. To je nekaj precej intuitivnega in nekaj, kar ustvarja razliko.

Kako se bodo po vašem mnenju trajnostno grajena okolja razvijala v prihodnje?

Trenutno stanje kaže, da izrednih podnebnih razmer ne jemljemo dovolj resno. Gradbeno industrijo spodbujamo, naj resnično naredi ta preskok in naj se bolj opogumi. S to problematiko se moramo spopasti učinkoviteje, saj je prav gradbena industrija z uporabo virov, ustvarjanjem odpadkov, porabo energije in tako naprej ne nazadnje odgovorna za najmanj 40 odstotkov vseh negativnih vplivov na okolje.

Narediti moramo dosti več. Ko se pogovarjamo o zeleni gradnji, še vedno govorimo o nišnem trgu. Dvigniti moramo raven te kulture, izpopolniti svoje znanje in sprejeti radikalnejše strategije in postopke v gradbeni industriji.

Po eni strani se zavedamo resnosti izrednih podnebnih razmer in vemo, da moramo takoj nekaj ukreniti. Imamo tudi številna družbena gibanja, družba od nas torej zahteva, naj naredimo več. Po drugi strani pa imamo tudi politike, kot je na primer ambiciozen program Evropske komisije, po katerem naj bi Evropa do leta 2050 postala prva ogljično nevtralna celina na svetu. Ta program moramo preučiti zelo natančno, ker hudič leži v podrobnostih, kot pravijo. Ampak vemo, da je to prava smer, in samo vprašanje časa je, kdaj bomo ta cilj dosegli.

Kako se podjetja in družbe odzivajo na prizadevanja za bolj zeleno gradnjo?

Mislim, da odziv v osnovi poteka po običajni krivulji širjenja inovativnosti. Saj veste, na začetku je na trgu okoli dva odstotka podjetnikov, ki so res inovativni. In tu so potem zgodnji posvojitelji (adopters), splošna celota gradbene industrije pa pride nekoliko pozneje.

Obstaja kar nekaj inovativnih podjetij, ki lahko delujejo tudi na svetovni ravni. Na srečo nas mnoga od njih podpirajo. Razumeli so, kako pomembno je sprejeti te pogumne odločitve, obenem pa so tudi vedeli, da jim s tem, ko trajnostnost postane zahteva, to lahko prinese konkurenčno prednost na trgu.

Je pa to počasen proces. Trudimo se tesno sodelovati tako z velikimi mednarodnimi akterji kot z majhnimi podjetji. Velikim akterjem želimo pomagati, saj pri njih že majhna sprememba v dejavnosti ali proizvodnih procesih pripelje do velikega učinka. Poskušamo pa poskrbeti tudi za nekatera inovativna mala in srednje velika podjetja, ki si utirajo pot k inovativnim rešitvam, saj lahko učinkujejo dejansko kot svetilniki za tisto, kar bi gradbena industrija morala narediti.

Katera država oziroma države vlagajo največ denarja ali raziskav v zdrava trajnostno grajena okolja?

Na to je težko odgovoriti. Nekatera podjetja v Evropi in ZDA pridobivajo dokaj velik vpliv na področju grajenega okolja. Na splošno velja, da so nekatere države v Evropi, denimo severne države, nekoliko bolj razvite glede kulture trajnostnosti in trajnostne ozaveščenosti. So pa tudi druge države, ki delajo zelo dobre stvari. Italija je na primer ena izmed držav, ki precej učinkoviteje implementira odstotek obnovljivih virov pri proizvodnji energije na državni ravni, in to je zelo dobra novica.

Razumeti moramo, kaj prinaša evropski zeleni dogovor. Vsi smo namreč odvisni od istih evropskih smernic glede energetske učinkovitosti in trajnostnega razvoja, kar je dobro. Vse evropske države bodo te smernice prej ali slej, zgolj z majhnimi razlikami, sprejele. To je popolnoma drugače kot v ZDA, kjer je vsaka država pri ureditvah glede energije, politik in porabnikov v osnovi avtonomna. Tu v Evropi so razmere bolj usklajene. Precej optimistični smo – v prihodnjih letih pričakujemo dobre rezultate.

* * *

Celotnemu pogovoru s Carlom Battistijem, ki je potekal v angleščini, lahko prisluhnete na tej povezavi.