Rosie Sargent, gostujoča raziskovalka v InnoRenew CoE, zaposlena na Novozelandskem inštitutu za raziskovanje gozdov Scion; glavno področje raziskovanja: modifikacija lesa in postopki sušenja lesa

• Kje ste preživeli otroštvo in kje živite zdaj?

Odrasla sem v Nelsonu na novozelandskem Južnem otoku. Zdaj živim v Rotorui, v osrednjem delu Severnega otoka. Rotorua je imeniten kraj za življenje, a Južni otok vseeno pogrešam.

• Kaj ste študirali in kaj je navdihnilo vašo odločitev za izbiro študija?

Odrasla sem v Nelsonu na novozelandskem Južnem otoku. Zdaj živim v Rotorui, v osrednjem delu Severnega otoka. Rotorua je imeniten kraj za življenje, a Južni otok vseeno pogrešam.

• Kaj ste študirali in kaj je navdihnilo vašo odločitev za izbiro študija?

Študirala sem kemijsko in procesno tehnologijo. Tehnologijo sem študirala, ker sta mi všeč tako znanost kot izdelovanje stvari, zato sem želela početi nekaj praktičnega. Zdaj sem spet v znanosti, po duši pa sem še vedno tudi inženirka.

• Kako bi svoje delo opisali nestrokovnjaku?

Ljudem rada rečem, da opazujem sušenje lesa! Iščem boljše načine, kako iz hlodov narediti lesene izdelke, ki se dobro obnesejo in so za proizvodnjo ekonomični.

• Kako poteka vaš tipični delovni dan?

Moji delovni dnevi so običajno kombinacija načrtovanja novega dela (pisanje delovnih načrtov, urejanje logistike, kot je preskrba – nakup, dobava in izbiranje – lesa ali priprava poskusov na pilotni in demonstracijski ravni) ter analiziranja in zapisovanja podatkov, ki so jih zbrali drugi.

• Kaj vas pri delu najbolj navdušuje?

Do masivnega lesa čutim pravo strast, in rada imam velike stroje. Vznemirljivo je opazovati, kako se naše ideje materializirajo (kot na primer pri poskusih na pilotni in demonstracijski ravni).

• In kaj vam je v službi največji izziv?

Imeti preveč odličnih idej, pa premalo časa in denarja, da bi lahko vse toliko raziskali, kot bi si to želeli.

• Katerega znanstvenika ali znanstveni dosežek posebej cenite in zakaj?

Alfreda Russlla Wallacea, ki se je z idejo o evoluciji pojavil v istem času kot Charles Darwin. Wallace je bil naravoslovec, ki je delal v Indoneziji – pogoji dela so morali biti zelo težki. Zarisal je tudi črto, ki se imenuje po njem in ločuje indonezijske otoke z azijskimi živalskimi in ptičjimi vrstami od tistih z avstralazijskimi. Ni vedel, zakaj je do tega prišlo, toda geologi so medtem odkrili, da se črta približno ujema z robom tektonske plošče; otoki na vsaki strani črte so se torej oblikovali zelo daleč drug od drugega in se počasi pomikali skupaj.

• Umetniško delo ali dela (knjige, glasba, filmi, gledališke igre, ples, upodabljajoče umetnosti), ki imajo posebno mesto v vašem življenju.

Občudujem slikarstvo Graema Sydneyja (https://www.grahamesydney.co.nz/). Ustvarja krajinske slike iz osrednjega dela Otaga (Central Otago), področja, kjer je precej drugačno podnebje kot drugod na Novi Zelandiji (suho, z vročimi poletji in mrzlimi zimami). Tja grem rada na počitnice, ker je to čudovita pokrajina, pa tudi zato, ker se ti zdi, kot da je – v primerjavi s preostalo NZ – to čisto druga dežela.

• Kaj ste v zadnjem času brali, poslušali ali gledali?

Nedavno sem brala roman Zed o distopični prihodnosti, v kateri obnašanje vsakogar napovedujejo računalniški algoritmi. Algoritmi so seveda popolni, a ljudje se še vedno obnašajo nepredvidljivo. To rešujejo tako, da ljudi spodbujajo k bolj logičnemu in predvidljivemu obnašanju. Lahko si predstavljate, kako dobro je to delovalo …

• Vaš prvi vtis, ko ste prvič obiskali Slovenijo.

Ko sem prvič prišla v Slovenijo (2015), o deželi nisem veliko vedela in me je zelo zanimalo, kakšna je. Prvo, kar sem opazila, potem ko smo zapustili ljubljansko letališče, so bili travniki z okroglimi balami sena, zavitimi v zeleno plastiko – enako kot vsaka bala sena na Novi Zelandiji! Moj naslednji vtis je bil, kako se podoba zgradb in pokrajine v okolici Ljubljane, ki je videti zelo srednjeevropska, spremeni v Kopru, ki je videti zelo mediteranski.

• Kaj vam je v Sloveniji všeč in kaj iz rojstne dežele najbolj pogrešate?

Všeč so mi vsa sadna drevesa in zelenjavni vrtovi, ki jih je tu videti. Gojim lastno zelenjavo, toda na Novi Zelandiji ljudje svoje vegi vrtove skrivajo za hišo, spredaj imajo cvetlične. Novozelandci bi morali biti bolj ponosni na svojo zelenjavo!

Pogrešam svojo veliko delavnico, ki jo imam doma. Tukaj imam majhno stanovanje, z majhnim skupnim dvoriščem, zato moje kolo biva v kuhinji. Če kolo potrebuje popravilo ali je premokro ali preveč blatno, da bi šlo v kuhinjo, je težko najti drug prostor, kamor bi ga lahko postavila.

• Kateri kotiček na slovenski obali vam je najljubši?

Zelo so mi všeč hribi zadaj za Izolo. Z njih se odpira imeniten razgled na obalo, pokrajina je zelo ljubka, in tam je tudi nekaj prijetnih poti in stez za kolesarjenje.

• Kaj vas spravi v zanos?

Obožujem izdelovanje stvari – dobiti idejo, potem pa videti, kako se ta spreminja v nekaj oprijemljivega. To velja tako za zapletene delovne projekte kot za hobije, kot je šivanje ali delo z lesom.

• Življenjsko vodilo ali življenjsko spoznanje, ki vam je pomembno.

»Bodite v svojem življenju urejeni in redoljubni, da bi lahko bili siloviti in izvirni pri svojem delu,« je rekel Gustav Flaubert. To je čisto po mojem okusu, saj mi to, da sem v vsakdanjem življenje organizirana, pomaga, da več časa in energije posvetim ustvarjanju.

• V čem je za vas čar lesa?

Vsak kos lesa pove delček zgodbe o drevesu, iz katerega izvira, in kaj se je z njim od takrat dogajalo.