Co-funded by:
Mentored by:

Všeč mi je, kadar stvari nastajajo pod mojimi rokami

Jan Včelák, gostujoči raziskovalec v InnoRenew CoE, zaposlen na češkem Univerzitetnem centru za energetsko učinkovite stavbe (Univerzitní centrum energeticky efektivních budov), glavno področje raziskovanja: načrtovanje elekronskih in senzorskih sistemov

 

  • Kje ste preživeli otroštvo in kje živite zdaj?

Rodil sem se v Kladnem blizu Prage. Otroštvo sem preživljal v hiši starih staršev, veliko časa v delavnici starega očeta, ki je bil stavbni mizar. Študiral sem v Kladnem in nato na Češki tehniški univerzi v Pragi.  Leta 2007 sem si priznal, da sem do grla sit življenja in dela v Pragi, in se preselil v Cork na Irsko, kjer sem se zaposlil in preživel pet let. Leta 2012 sem se vrnil na Češko, kupil hišo starega očeta in se spet naselil v Kladnem.

  • Kaj ste študirali in kaj je navdihnilo vašo odločitev za izbiro študija?

Študiral sem elektroniko in tehnologijo elektronskih naprav. Všeč mi je, kadar stvari nastajajo pod mojimi rokami in jih potem spravim v življenje.

  • Kako bi svoje delo opisali nestrokovnjaku?

Načrtovanje elektronskih sistemov po meri od ideje do prototipov, ustvarjanje novih inovativnih izdelkov, izdelovanje prototipov za proizvodnjo in preverjanje, ali delujejo in so povezane, kot je treba.

Ne maram delati raziskav zaradi raziskav ali stvari, ki na koncu ne bodo uporabne!!!

  • Kako poteka vaš tipični delovni dan?

Moji dnevi ne tečejo po istem kopitu. Skoraj vsak dan je enkraten; ker imam veliko srečanj in dogodkov zunaj pisarne, službenih potovanj in podobno, se nekateri moji dnevi začnejo ob treh zjutraj, kdaj drugič pa delam zgolj od doma. Všeč mi je raznoliko delo z dobro mešanico administrativno-raziskovalno-kreativnih nalog.

  • Kaj vas pri delu najbolj navdušuje?

Pripeljati novo idejo do tega, da zaživi. Videti, da moji/naši modeli in proizvodi delujejo in ljudem koristijo (vsaj nekaterim med njimi 😊).

Premostiti pregrade in ovire v procesu načrtovanja in nekega dne videti rezultat.

  • In kaj vam je v službi največji izziv?

Ni povezan s tehnologijo, kot bi morda pričakovali. Največji izziv mi je delo z ljudmi. Včasih se počutim bolj psiholog kot raziskovalec.

  • Katerega znanstvenika ali znanstveni dosežek posebej cenite in zakaj?

Bolj se nagibam k uporabnim kot k temeljnim raziskavam, zato nimam imena, ki bi ga navedel.

  • Umetniško delo ali dela (knjige, glasba, filmi, gledališke igre, ples, upodabljajoče umetnosti), ki imajo posebno mesto v vašem življenju.

Žal mi ne ustreza skoraj nobena od teh umetnosti. Ko sem bil mlajši, sem bral veliko klasične literature, še vedno rad gledam dobre filme, tudi črno-bele, a čas imam omejen. Življenje sem posvetil športnim aktivnostim. Začel sem s hokejem na ledu v slavnem moštvu v Kladnu, sledili so odbojka, kolesarjenje, plezanje, hokej na travi, smučanje, jadranje, skvoš …

Običajno z veseljem kaj sestavljam, delam v mehanični delavnici ali delam z lesom.

Če bi me kdo vprašal, kaj je moj pravi hobi, bi mu odgovoril, da čebelarjenje ali delo z lesom. To mi je – in zdaj  (upam) tudi moji družini– resnično sproščujoče delo.

  • Kaj ste v zadnjem času brali, poslušali ali gledali?

Težko bi se spomnil kaj izjemnega, mogoče serije Černobil.

  • Vaš prvi vtis, ko ste prvič obiskali Slovenijo.

Raznolika dežela (za mnogo Čehe še neodkrita), veliko tujcev, zelo gostoljubni ljudje, dobra kolesarska infrastruktura.

  • Kaj vam je v Sloveniji všeč in kaj iz rojstne dežele najbolj pogrešate?

Zelo mi je všeč edinstvena kombinacija hribov in morja, starih mestec z ozkimi ulicami in številnih športnih aktivnosti, ki se jih tu lahko izvaja.

Pogrešam družino, psa in prijatelje, ki jih imam na Češkem.

  • Kateri kotiček na slovenski obali vam je najljubši?

Če bi moral ostati na slovenski obali, bi izbral Piran. Pa še hrvaški otoki niso daleč proč!

  • Kaj vas spravi v zanos?

Na to ne bom odgovoril, zvenelo bi kot fraza.

  • Življenjsko vodilo ali življenjsko spoznanje, ki vam je pomembno.

Živeti v harmoniji z naravo, ravnati na trajnostni način, ne samo govoriti o tem – to živeti.

Vzgajati otroke v duhu trajnostnosti – njim je, dokler so mladi, to lažje dojeti, kot pa je nam spremeniti svoj potrošniški odnos do življenja, v kakršnem smo bili vzgojeni. Mi ne bomo rešili sveta, zanje še obstaja možnost, da ga.

Globalna trajnostnost se začne v naših glavah in še posebej v glavicah naših otrok.

  • V čem je za vas čar lesa?

Živim tam, kjer je živel moj stari oče, skrbim za isto delavnico in orodje, kot je on, z lesom pa se srečujem še s številnih drugih vidikov:

– Raziskave: les kot konstrukcijski material in njegova zaščita.

– Posel: senzorski sistem za monitoring lesene konstrukcije.

– Dom – dejansko trajnostno življenje – je to še vedno utopija? Verjamem, da ni. In mislim, da je vredno poskusiti!

To prinaša še eno dimenzijo »čara lesa«, in to je »čar trdega dela«.

Spraviti les iz gozda, ga pripraviti za kurjenje v kaminu in nato uporabiti kamin za ogrevanje hiše in sanitarne vode, in, najpomembnejše, uživati v zvoku in toploti gorečega lesa v dnevni sobi ob večerih.

In končno – težko delo z lesom sprosti možgane.

Tisti, ki tega še niste poskusili: verjemite, splača se!