
december 3, 2025
Maj Repek, študent; Glavno področje ali področja raziskovanja/delovanja: Akustika
Otroštvo sem preživel in še vedno živim v Kopru.
Študiram na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, natančneje aplikativno fiziko. Za študij me je navdihnila radovednost do osnovnih fizikalnih konceptov, ki se nato stopnjujejo na bolj kompleksne. Torej neka še »otroška« želja po odkrivanju novih zadev in razvijanja opreme, potrebne za to.
Če se lahko pošalim bi rekel, da se igram! Ampak šalo na stran, s svojim znanjem, ki ga tudi ob vsakem izzivu nadgrajujem, se lotevam raznih projektov, katerih cilj je nekaj izmeriti. To narediti pa je seveda celoten proces od zasnove eksperimenta in novih merilnih naprav, če so te le potrebne, do kritičnega ovrednotenja rezultatov meritev.
Kako poteka tipični dan težko rečem, saj se vedno dogaja nekaj novega. Lahko pa rečem, da sem večino časa v akustičnem laboratoriju do popoldneva, nato pa me čakajo še obveznosti za študij.
Navdušuje me to, da ni monotono. Vedno je za vogalom nov izziv, bodisi nova napaka v računalniškem programu, mogoče so meritve nesmiselne in jih je potrebno logično in predvsem smiselno interpretirati.
Moram priznati, da je včasih največji izziv večkrat preveriti svoje delo, kar je zelo pomembno.
Na to vprašanje težko odgovorim, ker jih je preveč! Mogoče je za fizika malo klišejsko, ampak Isaac Newton bi bil med posebej cenjenimi znanstveniki. Vsi poznamo anekdoto o tem, kako mu je jabolko padlo na glavo in je odkril gravitacijo ampak vsi ne vedo, da je zato, da je lahko ta pojav matematično zapisal, moral izumiti povsem novo operacijo – odvod in zato ga cenim.
Na misel mi pade film The greatest showman.
Zadnje čase v prostem času ponovno berem serijo knjig The Witcher (Veščec) od Andreja Sarpkowskega, poleg znanstvene literature za študij.
Na obali imam dva najljubša kotička. Eden je čisto obmorju, v Simonovem zalivu, ampak pozno zvečer, ko ni več nikogar in lahko slišiš le nežno butanje valov. Drugi pa ni ravno ob obali, ampak je malce v zaledju. Tik ob kraškem robu je vas Osp, kjer živita stara starša. Kadarkoli grem na obisk, se čas preprosto ustavi – nobenega hrupa vozil, malo ljudi naokoli, preprosto povedano mir.
Predvsem volja po nekem napredku. Bodisi majhen ali velik, rad se prebijam skozi ovire, na katere naletim. Nekatere so bolj zahtevne in potrebujejo več časa in energije, ampak važno je le, da so za nami.
Mogoče lahko izberem občutek, ko po ročnem brušenju lesa potegnem čez pobrušeno površino z dlanjo. Nabere se nekak mehek prah, ki je poponoma drugačen neobdelanemu lesu. Kot modelar sem kar nekajkrat to storil in ta občutek je še vedno med mojimi najljubšimi in zato menim, da je to moj čar lesa.