Sasikala Perumal; laboratorijski tehnik. Glavna naloga je pomagati raziskovalcem v laboratoriju.

• Kje ste preživeli otroštvo in kje živite zdaj?

Rodila sem se v Ernakulamu v Kerali (Indija).  Pri desetih letih sem se z družino preselil v Kuvajt in nato v Lagos, Nigerija, dokler se nisem zaradi študija preselila v ZDA.  Leta 2001 sva se z možem preselila v Slovenijo. Zdaj živim v Izoli.

• Kaj ste študirali in kaj je navdihnilo vašo odločitev za izbiro študija?

Študiral sem mikrobiologijo.  Najprej sem se odločila za študij medicine, saj je bil v moji družini poklic zdravnika “sprejemljiv”, vendar mi je bila mikrobiologija kot študijsko področje všeč, zato sem se odločila nadaljevati v tej smeri.

• Kako bi svoje delo opisali nestrokovnjaku?

Delam kot laboratorijski tehnik na raziskovalnem inštitutu.  Raziskovalcem pomagam pri njihovem delu. Analiziram vzorce in obdelujem podatke ter lektoriram nekatera besedila.

• Kako poteka vaš tipični delovni dan?

Tipičnega dneva še nimam in to mi ustreza.  Za zdaj je to kombinacija laboratorijskega dela in lektoriranja.

• Kaj vas pri delu najbolj navdušuje?

Vesela sem, da sem spet v laboratoriju.  Delo z znanstveniki, ki so motivirani, je spodbudno.

• In kaj vam je v službi največji izziv?

Najverjetneje je to “dohitevanje”, saj se po dolgem premoru vračam na področje znanosti.

• Katerega znanstvenika ali znanstveni dosežek posebej cenite in zakaj?

Odkritje DNK.  Ko sem prvič ekstrahirala bakterijsko DNK, sem bila nekoliko razočarana … videti je bila kot smrkelj. A to, da lahko ta “smrklju” podobna snov vsebuje vse te informacije, je bilo in je še vedno neverjetno in fascinantno.

• Umetniško delo ali dela (knjige, glasba, filmi, gledališke igre, ples, upodabljajoče umetnosti), ki imajo posebno mesto v vašem življenju.

To je težko strniti v nekaj stavkih. Zaradi literature, glasbe, umetnosti in plesa je moje življenje bolj zanimivo in zabavno.

• Kaj ste v zadnjem času brali, poslušali ali gledali?

S polževim tempom se prebijam skozi roman “The Assassination of Olaf Palme”, ki ga je napisal Rick Harsch (moj mož).  Za nameček imam trenutno najraje Emila Ciorana (The Trouble with Being Born) in Wisławo Szymborsko (Non-Required Reading).  Najnovejša umetniška dela, ki sem jih videla pa so dela Katje Burline in Eduarda Belskega, ukrajinska umetnika, ki živita v Izoli.

• Vaš prvi vtis, ko ste prvič obiskali Slovenijo.

Zdela se mi je očarljiva in lepa.

• Kaj vam je v Sloveniji všeč in kaj iz rojstne dežele najbolj pogrešate?

To je čudovita dežela, polna naravnih lepot in bogate zgodovine. Še posebej mi je všeč Izola, ki je zame zelo očarljivo mesto. Od mojega doma pa pogrešam barve, vonj cvetov jasmina, sandale ter seveda hrano (včasih imam vonjalne halucinacije).

• Kateri kotiček na slovenski obali vam je najljubši?

Kjerkoli ob morju, če mi ni treba deliti prostora s preveč ljudmi.

• Kaj vas spravi v zanos?

Veliko stvari – potovanja, druženje s prijatelji, glasba, umetnost, samota zgodnjih jutranjih ur, …

• Življenjski moto ali spoznanje, ki vam je pomembno.

Vse, česar sem se naučila in kar sem izkusila preko svoje družine in drugih pomembnih ljudi, ki so vstopili v moje življenje, je zasidrano globoko v meni; to so vodila mojega življenja.

• V čem je za vas čar lesa?

Les ima prirojeno toplino, ki pomirja.