Predčloveške in človeške družbe so jezik razvijale za sporazumevanje, kar je bilo še posebej pomembno za skupnosti, ki so presegle 150–200 posameznikov (Barrett et al. 2002). Razvoj jezika je (bil) odvisen od določenih potreb, ki vplivajo na njegovo vlogo. Ena izmed vlog jezika je »poimenovanje« stvari, ki se po Jakobsonovi teoriji imenuje referencialna funkcija (Jakobson 1960). Ta funkcija lažje sporazumevanje o vsakdanjih stvareh in pojavih omogoča s tem, da določa njihovo »bistvo«. Poimenovanje stvari postavlja edinstven »označevalec« v posamičen kontekst, zaradi česar je, na primer, možno ločevati med homonimi. V tem besedilu se bomo posvetili izvoru in določeni razvojni poti besede »les«, ker gre za material, ki ga človeštvo uporablja že od samega začetka. Obenem pa je to tudi material, ki ljudem danes in morda tudi v prihodnosti ponuja možnost, da živijo skladneje z okoljem in bolj trajnostno. Neka legenda pravi – in zelo verjetno se je to tudi res zgodilo –, da je bil prvi most zgrajen, ko je podrto drevo padlo čez reko. Upamo si trditi, da beseda za »most« v tem trenutku še ni obstajala, zato bi bil prvi »most« prav lahko imenovan »les«, saj za ta most še ni bilo drugega označevalca … Toda začnimo pri začetku.

Najprej si poglejmo besedo les v angleškem jeziku, torej wood, in nato razširimo naše razmišljanje na nekaj slovanskih jezikov, da bi med njimi poiskali podobnosti. Podobnosti med angleškim in slovanskimi jeziki bi se morale pokazati glede na to, da obe jezikovni skupini izhajata iz indoevropskega prajezika (Proto-Indo-European language – PIE).

Najstarejši prednik, ki bi ga lahko našli za besedo wood, je, kot kaže, *widhu-[i] (PIE), ki pomeni »drevo« in »les«. Beseda *widhu– je nato vstopila v pragermanski jezik (Proto-Germanic[ii] – PG) kot *widu (v starovisokonemškem jeziku[iii] witu), ki ji je sledila staroangleška beseda widu z več pomeni: drevo, skupina dreves, gozd in snov, iz katere je narejeno drevo. Widu se je nato preoblikoval v staroangleško besedo wudu in, končno, v sodobni wood.

Če zanemarimo razloge, ki nasprotujejo rabi rekonstruiranih jezikov, kot sta PIE in PG, opazimo dokaj postopen razvoj besede wood, še posebej s fonetičnega vidika – bralce zdaj naprošamo, da glasno izgovorijo vse pretekle stopnje besede wood, od začetne do sedanje oblike besede. Kar je še pomembneje, opazimo lahko, da je imela beseda wood med razvojem več pomenov: (1) sam material, (2) živi organizem – drevo in (3) združba dreves – gozd.

Slika 1. Les kot material (a), posamičen živi organizem – drevo (b), skupina organizmov – gozd (c)

To pomeni, da je imela (in še vedno ima) beseda wood izrazito homonimen značaj, še posebej v primerjavi z drugimi, glede na rabo mlajšimi materiali, kot sta jeklo in beton. To je razumljivo zaradi zgodovinskih omejitev jezika in dejstva, da so se z lesom v raznolikih oblikah in različnih okoliščinah ljudje tisoče let dnevno srečevali (v gozdu, pri gradnji, orodju itd.); ena sama beseda je zato zadostovala za »označevanje« posamičnih predmetov v raznovrstnih kontekstih. Dejstvo, da je imela beseda wood mnogovrstne pomene, je pomembno za naslednjo poanto, saj je v nekaterih slovanskih jezikih še vedno tako. Primerjavo besed les, drevo in gozd prikazuje Tabela 1.

Tabela kaže, da veliko slovanskih jezikov uporablja besede z istim korenom za označevanje istih ali različnih predmetov. Beseda les kot sam material je na primer podobna v večini navedenih slovanskih jezikov (razen v slovenskem), beseda istega korena pa v veliko primerih (razen v češčini in slovaščini) predstavlja tudi živi organizem – drevo. Vidimo lahko tudi, da so za združbo dreves – gozd – vsi vključeni slovanski jeziki razvili besedo, ki se razlikuje od lesa. Kakorkoli, težko bi trdili, da je beseda les v slovanskih jezikih starejša od besede gozd; to pomeni, da ne vemo, kaj so ljudje poimenovali najprej – sam material ali skupino dreves. To pa ne velja za besedo les v angleščini, torej wood, če sklepamo po njeni etimologiji; kot se zdi, je precej starejša od besede gozd (angl. forest), in prav lahko bi pripomnili, da zakaj bi bilo v drugih indoevropskih jezikih kaj drugače.

Sklep

Jeziki glede na število besed, ki jih vključujejo, postopoma postajajo kompleksnejši in obsežnejši; besede, ki niso več pogosto v uporabi, ohranjajo in sprejemajo nove. Eden od razlogov za naraščajočo kompleksnost jezika je povečana občutljivost, še posebej z vidika Jakobsonove referencialne funkcije. Večja občutljivost ustvarja nove in natančnejše izraze za stvari in pojave, ki nas obkrožajo, naše sporazumevanje pa je zaradi nje natančnejše in, morda, lažje. Znanost je eden od glavnih dejavnikov, ki ostrijo našo občutljivost, saj »razkrije« bistvo/naravo predmeta proučevanja. Če pogledamo, kako znanost opredeli les, ugotovimo, da je znanstvena natančnost lahko tudi obremenjujoča; sporazumevanje lahko oteži, saj je znanstveni izraz morda preveč izčrpen tako za vsakdanjo kot tudi znanstveno rabo. Znanstveno bi les lahko opredelili kot naravni higroskopen, heterogen, anizotropen, visko-elastično-plastičen in kompoziten biopolimer.

Tako izčrpen in točen označevalec na srečo ne more nadomestit »lesa« (v nobenem jeziku) v imenu natančnosti, saj jezik ni le stvar natančnosti, ampak tudi določene »estetike sporazumevanja« (primerjaj s poetsko funkcijo v Jakobsonovi teoriji). Znanstveni in vsakdanji jezik zahtevata – in v bistvu to tudi sta – bogate metafore in pesmi. Če se ozremo na besedo les v angleščini in omenjenih slovanskih jezikih, bi morda lahko opazili, da ima, poleg trajnostnih in vizualnih lastnosti, močno jezikovno »karizmo«. Ta »karizma« lesa ne izvira le iz zapisa in zvena pri izgovorjavi, ampak tudi celotne ideje, ki stoji »za« besedo les; to pomeni, da kadar se pogovarjamo o lesu, nekako zaznavamo, kako diši, kako je videti, kako ga občutimo ob dotiku, kako zveni, kadar se lomi, in kakšen simbolični pomen ima v človeškem življenju.

Dr. Václav Sebera,
raziskovalec v InnoRenew CoE

Viri:

– Barrett, L., Dunbar, R., Lycett, J. 2002. Human Evolutionary Psychology. Princeton University Press. 448 str.
– Jakobson, R., »Linguistics and Poetics«. V: Sebeok, T. (ur.). 1960. Style in Language. Cambridge, MA: M.I.T. Press, str. 350–377.
– Online Etymological Dictionary (etymonline.com)
– Snoj, M. Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop dd. mm. llll.

__________

[i] Zvezdica (*) pomeni, da beseda ni izpričana v nobenem pisnem viru. Rekonstrukcijo nekaterih besed, med drugim indoevropskega prajezika (PIE), so naredili z etimološko analizo.

[ii] Hipotetični predzgodovinski prednik vseh germanskih jezikov, vključno z angleškim.

[iii] Prednik sodobnega nemškega knjižnega jezika, nemški jezik, ki so ga govorili v goratih predelih (»višavje«) Nemčije; pisni in govorjeni nemški jezik, ki so ga uporabljali od najzgodnejšega obdobja do okoli leta 1100.