Aarne Johannes Niemelä, raziskovalni asistent in arhitekt, področje delovanja: načrtovanje, oblikovanje in razvoj nove zgradbe raziskovalnega inštituta InnoRenew CoE

• Kje ste preživeli otroštvo in kje živite zdaj?

Kot otrok sem živel v Turkuju na Finskem, zdaj živim v Ljubljani v Sloveniji.

• Kaj ste študirali in kaj je navdihnilo vašo odločitev za izbiro študija?

Študiral sem arhitekturo. Morda je bila to deloma pragmatična izbira med umetnostjo in znanostjo, med svobodo in disciplino. Drugi razlog je, da so me vse življenje zanimala mesta – začenši s preučevanjem zemljevidov nekaterih mest in kompleksnimi postavitvami njihovih ulic, železniških prog, vodnih poti itd. Ko sem bil prvič v Parizu, sem moral na primer prehoditi celotno mestno središče samo zato, da bi raziskal dejansko merilo. Potem me je navdihovalo to, kako nekatera mesta postanejo sestavni del identitete njihovih prebivalcev, lahko jo celo spremenijo. Življenje v Berlinu je bilo v tem smislu nepozabna izkušnja.

V ozadju moje odločitve pa je bila deloma osebna nejevolja: čudil sem se nekaterim polomijam urbanističnega načrta v rodnem mestu. Pozneje sem videl, da so se podobne stvari dogajale po vsem kontinentu, le stopnje so bile različne.

• Kako bi svoje delo opisali nestrokovnjaku?

Biti arhitekt zame pomeni, da k vsaki nalogi, naj bo večja ali manjša, pristopaš multidisciplinarno. V tem pomenu si arhitekti želimo biti raje generalisti kot specialisti. To zagotovo ne pomeni, da ustvarjamo veličastne celovite načrte v umetniški samoti. Bolj gre za to, da združimo znanja drugih sodelujočih strokovnjakov pa tudi da poiščemo kompromise med različnimi tehničnimi, okoljskimi, estetskimi, ekonomskimi in drugimi zahtevami, celo na področjih, kot je na primer sociologija.

• Kako poteka vaš tipični delovni dan?

Tipični delovni dan je lahko zgolj samotno opravilo na domačem namizju, že naslednji pa je lahko poln sestankov, tekanja z enega konca na drugi. Na splošno je dobro in osvežujoče, kadar se dnevi med seboj razlikujejo.

• Kaj vas pri delu najbolj navdušuje?

Najboljša stvar je ploden brainstorming glede vseh možnosti, pri katerih se vse koristne rešitve ne morejo uresničiti istočasno. Če na začetku uspešno opredeliš cilje, je nadaljnje delo veliko lažje.

• In kaj vam je v službi največji izziv?

Vzdrževati ravnovesje med velikimi potezami in drobnimi detajli; izvajanje vsega tega po tesnem urniku in s tesnim proračunom je tudi izziv. Kadar se izvaja večji projekt, je mnogo stvari odvisnih od komunikacije in vzdušja med sodelavci.

• Katerega znanstvenika ali znanstveni dosežek posebej cenite in zakaj?

To bo zvenelo klišejsko, a vendar: nekaj takega, kot je Einsteinova relativnostna teorija, je imelo nedvomno izjemen vpliv na nadaljnji razvoj znanosti in – s številnimi tehničnimi novostmi, ki so s tem povezane – na današnjo blaginjo, pa četudi bi nekatere dele teorije danes lahko postavili pod vprašaj.

Bolj zapleteno vprašanje se poraja ob velikih iznajdbah, ki imajo – če so zlorabljene (ali samo narobe razumljene) – lahko poguben vpliv na naše življenjsko okolje.

Morda me danes bolj prevzamejo tisti dosežki, ki nam pomagajo pri prilagajanju vsakdanjega življenja na globalno izčrpavanje surovinskih virov.  Vsesplošen in dolgoročen vpliv uporabe različnih materialov na zdravje je ključna tema tako za človeka kot za celoten ekosistem.

• Umetniško delo ali dela (knjige, glasba, filmi, gledališke igre, ples, upodabljajoče umetnosti), ki imajo posebno mesto v vašem življenju.

Pomemben del mojega življenja je bila glasba, ni manjkalo prav veliko, da bi postala moj poklic. Zdaj sicer nimam več veliko časa za igranje klavirja, še vedno pa lahko z njim preklopim razpoloženje  po napornem delovnem dnevu. Prepričan sem, da imata glasba in arhitektura nekaj skupnega; ni nujno, da je arhitektura ravno »zamrznjena glasba«, kot je nekdo rekel (ali da je glasba odtaljena arhitektura). Vendar si težko zamislim bolj meditativno umetniško delo od zadnjih Beethovnovih klavirskih sonat, ta kontrast arhitektonskih struktur in poetičnih harmonij, ki se skriva med notami. Poleg tega sem privrženec tako imenovanih zrelih glasbenih dram Richarda Wagnerja kot tudi improvizacijskega značaja džeza, v zadnjih časih pa sem vse bolj dovzeten tudi za druge glasbene sloge. In ni me strah t. i. težke literature à la James Joyce – če imam dovolj časa, da se poglobim vanjo.

• Kaj ste v zadnjem času brali, poslušali ali gledali?

Med poletnim počitniškim popotovanjem se je v avtoradiu vrtel izvirni posnetek Dekleta iz Ipaneme v izvedbi poznih Joãa in Astrud Gilberto ter Stana Getza. In ja, videli smo Bilo je nekoč … v Hollywoodu v nekem kinu na prostem. Kadar smo v majhni vasi na hrvaškem otoku, rad v kiosku kupim Frankfurter Allgemeine in na plaži prebiram feljton.

• Vaši prvi vtis, ko ste prvič obiskali Slovenijo.

Zeleni hribi s cerkvico skoraj na vsakem vrhu. Kar veliko gozdov, podobno kot v moji domovini, vendar so drevesa debelejša.

• Kaj vam je v Sloveniji všeč in kaj iz rojstne dežele najbolj pogrešate?

Najbolj očarljiva stvar glede Slovenije je gotovo to, da je kot Evropa v malem. Vse skupaj je zgoščeno, od Alp do Mediterana. In če tudi to ne zadošča, so nekatera večja mesta in hribi še vedno dosegljivi v okviru enodnevnega izleta.

Čeprav je Mediteran čudovit in ima bogato zgodovino in je središče Ljubljane lepo s svojimi rečnimi bregovi, včasih vseeno pogrešam rečne bregove Turkuja, rodnega kraja, in arhipelag, kamor se izliva reka Aura.

• Kateri kotiček na slovenski obali vam je najljubši?

Zelo slikovit je pas med Izolo in Piranom – in poln prijetnih aktivnosti, a še vedno v harmoniji z naravo.

• Kaj vas spravi v zanos?

To, da nekdo daje vse od sebe.

• Življenjski moto ali spoznanje, ki vam je pomembno.

Kako sem spoznal svojo ženo – bilo je le nekaj ulic stran od mojega doma v Turkuju –, bi lahko videl v tej luči …

• V čem je za vas čar lesa?

Čar lesa mi pomeni dve istoimenski razstavi, ki sva ju postavila skupaj z ženo. Širše pa skorajda neomejene zmogljivosti lesa za različne namene.