
april 14, 2025
Václav Sebera, raziskovalec; glavno področje raziskovanja: mehanika lesa in lesnih kompozitov
V bistvu sem otroštvo preživel v treh različnih državah, ne da bi se mi bilo treba kamorkoli seliti. Rodil sem se v Češkoslovaški socialistični republiki. Šest let pozneje se je dežela preimenovala v Češko in slovaško federativno republiko, še štiri leta pozneje pa je federacija razpadla in nenadoma sem živel v Češki republiki. Zdaj živim v Sloveniji.
Študiral sem lesarsko inženirstvo, a mi danes ni v celoti jasno, zakaj sem izbral ta program. Mislim, da mi je bila všeč zamisel, da bi se osredotočil na nekaj drugačnega od tistega, kar je ponujala večina drugih in splošno znanih programov, a kdo bi vedel, kaj se mi je v resnici motalo po glavi …
To je težko vprašanje, ker rezultat raziskovalnega dela ni stvaren predmet, kot sta čevelj ali miza. Odgovoril bom z nekoliko prilagojenim klišejem: učenje, premišljevanje in pisanje, ki vodi v razvoj ali odkritje nečesa novega.
Če bi bili moji dnevi tipični, bi verjetno začel premišljevati o iskanju nove službe.
Najbrž neke vrste poklicna svoboda in raznovrstnost dejavnosti na eni strani ter dobra ekipa ljudi okrog mene na drugi.
Učenje novih stvari do take ravni, da jih lahko uporabim pri svojem delu, zato bi rekel, da je moj največji izziv v tem, da sam sebe nenehno postavljam pred izzive.
Na splošno cenim že samo dejstvo, da so ljudje »razvili« znanost kot tako, kajti znanost bi lahko razumeli tudi kot vztrajnost, da ne obupamo nad človeško produktivno racionalnostjo, kajti znanosti ne moremo »zgoljufati«. To je pomembna »prednost« znanosti, ker nam zagotavlja trdno in nesporno izhodišče.
Na to vprašanje ne morem odgovoriti, ker jih je preveč.
Pravkar sem prebral knjigo Arnona Grunberga Birthmarks (Materina znamenja). Govori o ločenem psihiatru srednjih let, ki se osredotoča na to, da bi ljudi odvrnil od samomora, a še vedno živi s svojo materjo, ki je v resnici njegov oče. Knjiga je primerna za ljudi, ki nimajo nič proti čistemu in brezsrčnemu pragmatizmu ter bi radi izkusili nevidno mejo med normalnostjo in blaznostjo. Nisem prepričan, ali bi jo priporočil svojim prijateljem.
V Slovenijo sem prvič prišel z vlakom. Zato so bile med prvimi vtisi »nepričakovana hitrost« vlaka in »poetično okrašene« železniške postaje
Všeč mi je, da so si Alpe in Jadransko morje tako zelo blizu. Nekatere »stvari« iz domovine sicer pogrešam, katere, pa ne bom povedal.
Všeč mi je celotna obala: kombinacija sonca, blagega vetra in morske vode je zame več kot dovolj.
Majhne stvari.
To je dolga zgodba!
Prijetna barva, osupljiva tekstura in očarljiv vonj lesa na eni strani ter fizikalna in strukturna kompleksnost na drugi.